Mamić, PlanetSiol.net: Ustava – naš fikus

4
Ko sem kot mulc, najstnik, nekega petka domov prišel s plastificirano okroglo broško, na kateri sta bila judovska zvezda in napis Kosovo – moja dežela, me je oče posadil za mizo. Čeprav je bil tudi on – v svoji modrosti še bolj kot jaz – navdušen nad uporom zoper totalitarizem, pa mi je skorajda ukazal, naj broško odstranim s prsi. Seveda sem bil besen, saj sem očeta videl kot tistega, ki je popustil medijskim pritiskom partije, pobesnele zaradi zborovanja v ljubljanskem Cankarjevem domu. Takrat (1989) je mladokomunistična, a uporniška ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije, poznejša ZSMS-LS in še poznejša LDS) organizirala protest v podporo stavkajočim kosovskim rudarjem, nad katere se je spravila beograjska oblast. Mladinci so udeležencem delili okrogle priponke, s katerimi so hoteli povedati, da jih stiske kosovskih Albancev spominjajo na neko drugo, še veliko hujše preganjanje.

Partija je zato z izdatno podporo medijev zagnala močno kampanjo zoper slovensko ZSMS. Politike so v izjavah podprli številni strokovnjaki, ugledni kulturniki, moralne avtoritete in celo organizacija srbskih Judov. Vse mogoče so govorili in nakladali, da bi shod prikazali kot manipulacijo. Sam sem se govorancam smejal, saj je bilo očitno, kdo je režiser in kakšno vlogo imajo pri tem novinarji, družbeno-politični delavci. Očetu sem zato
očital, da se uklanja partiji.

Tata očitkov seveda ni jemal resno. Tako kot tudi partije ne. Pojasnil mi je, da je judovska zvezda verski simbol. Simbol nečesa svetega. Nekateri ljudje ga imajo kot znak za svojega Boga (pisano z veliko, da ne bi kdo mislil, da sem se zmotil). Takega simbola pa drugi ljudje, ki jim ta ni svet, nikakor ne smejo uporabljati za izražanje svojih političnih idej. Pa saj nismo z Davidovo zvezdo, Bog ne daj, žalili žrtev holokavsta, sem očetu ugovarjal. Ne gre za skrunitev simbola, ampak za njegovo uporabo v politične namene. Tega se preprosto ne dela, mi je pojasnil.

Nisem ga razumel. Zato sem se mu moral pokoriti in sneti broško z jakne. Besen, seveda. Ogorčen. Skorajda kot partijci, he, he. Šele veliko pozneje, ko so bila burna leta moje in slovenske pomladi mimo, sem začenjal na vse skupaj gledati drugače. Zdaj ga razumem.

A številni v naši državi niso takega mnenja. Ne le, da jih uporaba svetih simbolov v politiki ne moti, strinjajo se celo z njihovo izrabo in zlorabo. V naši državi lahko nekaznovano žališ verska čustva kristjanov in ob tem dobiš celo velikansko medijsko podporo. Se še spominjate podgane, ki so jo postavili namesto Kristusa v Marijino naročje? In ponavljajočega se požiganja križa v Strunjanu? Pri nas lahko ponavljaš zažig verskega simbola in kulturnega spomenika v naravnem rezervatu, pa se ti ne zgodi nič. Oziroma dobiš položnico za prekršek. 63 evrov. Za napačno parkiranje (ob cesti, kjer nisem bil nikomur v napoto) sem dobil 300 evrov kazni. Torej je napačno parkiranje petkrat hujši prekršek kot kurjenje v krajinskem parku?

V naši državi imamo veliko stvari, ki smo jih podedovali iz rajnkih zlatih časov, ko v trgovinah ni bilo čokolade, masla in banan. Ena od teh stvari iz dobrih starih časov je fiktivna zakonodaja. Vzhodnoevropske države so v drugi polovici prejšnjega stoletja bile nominalno vse ljudske ali demokratične, čeprav je šlo za diktature. V teh državah je bilo na papirju vse idealno, vključno z versko in politično svobodo, v resnici pa si lahko šel sedet že zaradi enega političnega vica. Danes je precej podobno. V ustavi je prepovedano žaljenje zaradi verske in nacionalne pripadnosti ter spolne usmerjenosti, v praksi je povsem drugače. Poglejte samo spletne komentarje anonimnežev, kaj si vse upajo nepodpisani napisati. Mogoče je v zadnjih letih nekaj manj žalitev na temo (homo)seksualnosti, a to je tudi vse. Zakaj imamo sploh ustavo? Ali natančneje: zakaj imamo ustavno sodišče, sodstvo in parlament, če lahko ustavo kršijo vsi povprek? Naša ustava ima očitno predvsem okrasno funkcijo. Kot fikus.

Pobalinstvo samozvanih umetnikov, ki živijo bolj od (para)državnih jasli kot od dela svojih rok, je seveda vedno čista provokacija. Tega ne moremo jemati resno. Če bi ti ljudje resno mislili, bi to naredili na različnih krajih in z različnimi simboli. Saj vemo, umetnost se na državne meje in ideologije ne ozira … A ne gre za resne ljudi. Ali celo pogumne, kot jih mediji prikazujejo. Pogumni, ki bi hoteli svojo “umetnost” izražati z zažiganjem svetih simbolov, bi si upali na visokem hribu zažgati tudi islamski polmesec ali Davidovo zvezdo. A si tega seveda ne upajo. Kakor si tudi ne upajo javno zažgati križa v katerikoli drugi zahodnoevropski državi. V resnici so strahopetni, saj si upajo žaliti samo tiste, ki se ne morejo braniti. Zanimivo pa je še nekaj. Umetniki nikoli ne kopirajo svojega lastnega dela. Tudi če slikar nariše istega človeka dvakrat, bosta sliki različni. Ti “umetniki” pa isto dejanje ponavljajo. Kopirajo. Če jim rečeš, da so plagiatorji, bodo seveda rekli, da niso, saj kopirajo sami sebe. Čeprav se tega ne počenja ne v znanosti ne v umetnosti. Še v publicistiki ne. Si predstavljate, kako bi urednik pogledal, če bi mu prihodnji teden poslal enako kolumno?

Vir: siol.net

4 KOMENTARJI

    • Latinska beseda “ficus” dejansko pomeni – figa. Kaj pomeni fraza “držati figo v žepu”, pa vsi vemo. 😉

  1. Naravnost smešno in istočasno tragično je, da v ravno času uveljavitve človekovih pravic, prišlo do najbolj grobih kršitev v odnosu do kristjanov. Tudi do najhujših groženj.

    Kaj to pomeni? Pomeni, da so si nekateri privatizirali človekove pravice in jih egoistično uporabljajo le v svoj prid.

    Do tistih, ki ne razmišljajo v svetovnonazorskem pogledu tako kot oni, pa imajo takšen odnos kot ga je imel nacizem do judov.

  2. V deželi verojočih v rdeče zločince so tisti ki verujejo v krista, nekaj povsem odvečnega in motečega!

Comments are closed.