Zadnjo nedeljo v januarju, ko sem na družbenih omrežjih spremljala posnetke italijanskega Family day (množični shod za ohranitev družine, kot skupnosti moškega, ženske in otrok(a), op.p.), se mi je pojavila povezava za ogled televizijskega soočenja, ki ni samo mene, ampak tudi večino Italijanov pustilo skoraj brez besed.
Na soočenju so prisostvovali: gost »za«, gostja »proti«, preko video povezave istospolni par (dva moška), ki živi v Kanadi in vzgaja 3 otroke, preko druge video povezave politik in družebni kritik ter dva moderatorja (dva moška). Po ogledu celotne oddaje lahko rečem: šest moških proti eni ženski. Cilj soočenja je seveda bil slišati argumente »za« in »proti« glede predloga zakona, ki izenačuje civilno partnersko zvezo homoseksualnih oseb s poroko in omogoča posvojitev partnerjevih otrok. Kar je dvignilo večino Italijanov pokonci pa je možnost porasti protizakonitega nadomestnega materinstva, s katerimi bi istospolni pari lahko posvojili otroke.
Vrnimo se k soočenju. Začetek poteka po pričakovanjih – podobna vprašanja in odgovori kot pri nas. Le kako bi lahko bilo drugače? »Zakaj nekomu ne dopustite, da se simbolno zaveže človeku, ki ga ljubi? Zakaj mislite, da je za otroka slabo, če živi v skupnosti dveh oseh istega spola? 200 raziskav prikazuje, da ni razlike, če otroka vzgojita njegova starša ali dve odrasli osebi… Družina nima samo enega pomena… Družina je pojem, ki se razvija skozi čas… Nas ne zanima narava, ampak samo znanost in zakonodaja… Zakaj se še Italija ni zbudila?… Papež Frančišek je zadnjič povedal, da… V Svetem Pismu piše, da… itd.« Vse to se sliši zelo znano, kajne?! Skratka, vsebinske razlike med našim in italijanskim soočenjem ni. Razen v številu nastopajočih.
Stanje v studiu proti sredini soočenja postane zelo moteče, saj gostje in moderatorja, čisto po italijansko, govorijo drug čez drugega, si skačejo v besedo, kričijo, s prstom kažejo na drugegea … Skratka, na neki točki slušatelj več ne razume čisto nič. In zakaj kričijo? Ker govorijo o otrocih. Na eni strani Costanza Miriano, edina ženska v studiu, ki zagovarja, da otrok potrebuje mamo in očeta. Na drugi strani, preko video povezave, istospolni par, ki opisuje normalnost njune »družine« in »nastanek« njunih otrok preko maternice v najemu oz. nadomestnega materinstva.
Dramatičen trenutek nastane, ko ju Costanza direktno vpraša, kje je mama njunih otrok. V studiu ponovno postane zelo glasno, nato pa med vso to zmedo, eden izmed očetov čisto mirno pove v mikrofon: »Costanza, mame ni, mame ni, mama je antropološki pojem.«
Stop.
Oprostite? Prevrtim nazaj. Je res, kaj sem slišala? Da je mama le antropološki pojem? Torej, govorimo že o nadgradnji »starša 1« in »starša 2«? Mama je v »napredni« družbi le še simbolični konstrukt, ideja, zamisel? V osnovi prazen antropološki pojem, ki ima v določeni kulturi vsebino, težo in veljavo, v drugi pa ne?!
Oseba ženskega spola, ki je otroka 9 mesecev hranila, ga donosila in po kateri ima otrok 50% njene genske zasnove, morda tudi brate in sestre, dedka in babico, strice in tete, skratka zgodovino in ime – je le antropološki pojem?! In ta otrok mora sprejeti, da mu bo polovica izvora njegove identitete, preprosto, celo življenje skrivnost? Oziroma, da se o njem niti ne bo spraševal, saj genska zasnova ni važna, mama pa je tako ali tako družbeno določena ideja?
Mnogi Italijani so po tem soočenju bili dobesedno šokirani. Toda ob nečem tako absurdnem, kot je bila ta izjava, človeka reši le še humor. Twitter je bil med prvimi, ki je s svojim hashtagom #concettoantropologico (#antropološkipojem) človeku narisal nasmešek na obraz: »Osmi marec bo praznik #antropološkega pojma. Prosim, da ne pozabite nanj!« Ali »#AntropološkiPojem, tako sem vesel, ker se vračam k tebi!«, ipd. Nastala je tudi cela zbirka smešnih »memsov«, kot na primer iz Vojne Zvezd: »Luka, jaz sem tvoj antropološki pojem!« ali »Vsak produkt spočetja je svojemu antropološkemu pojmu najlepši!«
Costanza Miriano je dan po soočenju na svojem socialnem omrežju napisala slednje: »Na tej točki, če ne obstaja nobena biološka vez, in otrok je le od tistega, ki ga vzgaja, zakaj morata mama in novorojenček imeti plastično zapestnico z isto številko? Pomešajmo vse novorojenčke. Nosilka otroka naj gre v porodnišnico, vzame enega otroka in ga odnese domov.«
Kljub temu, da je »antropološki pojem« zelo ponesrečen izraz, ga ne smemo jemati za nepomembnega. Beseda mama in oče že dobivata nove nadomestke, brez da bi se tega zavedali. V Civilnem zakoniku v Quebecu v Kanadi sta oče in mama le še: »dajalca genske snovi«, zgorajomenjen istospolni par je za nastanek njunih otrok omenjal le »dve altruistični prostovoljki« (po italijansko »gestatrice« ali po angleško »gestational carrier«) in »anonimno darovalko jajčec«. Veliko se tudi omenja besedna zveza »maternica v najemu«. Torej, ali še vemo povedati, kdo je mama?
