Leto pomembnih obletnic in zaznamovanj v Sloveniji
Z odstranitvijo Janka Vebra iz vlade oziroma s položaja obrambnega ministra je premier Miro Cerar prvič, odkar vodi izvršilno oblast, pokazal državniško držo, odločnost in pravniško znanje. Toda dobil je samo eno bitko, še zdaleč pa ne vojne s premetenim in izkušenim politikom, ki napoveduje, da bo zoper predsednika vlade deloval in nastopal z istih izhodišč kot doslej, saj ostaja poslanec državnega zbora.
Janko Veber kot vztrajni zagovornik ohranitve domačega lastništva telekomunikacijske družbe Telekom Slovenija uživa podporo in simpatije dela stroke, politike in tudi svoje stranke, torej Socialnih demokratov. Premier ga je označil za “trmastega” politika. Pripada najbolj dogmatskemu delu Socialno demokratske stranke, tudi po zadnjih političnih pretresih pa še vedno ostaja njen podpredsednik.
Nobene idile torej ni v naši družbi, državi in politiki, pač pa se nadaljuje hvalisanje vlade in njej naklonjenih javnih občil, da se je Slovenija gospodarsko opomogla in po gospodarskih kazalnikih ponovno začela napredovati. To je sicer res, toda samo glede naraščanja izvoza, medtem ko se država še vedno zadolžuje. Javni dolg Slovenije zdaj znaša okrog 30 milijard evrov. Tistih prebivalcev, ki težko živijo oziroma so kdaj tudi lačni, pa je okoli 350.000 in njihovo število se ne zmanjšuje. Nihče od naših oblastnikov nikoli ne omenja, da je kar dobršno število tistih ljudi v Sloveniji, ki so življenjsko odvisni zgolj od pomoči bodisi ene ali pa obeh osrednjih humanitarnih organizacij, to sta Rdeči križ in Karitas Slovenije.
Vlada naj bi v naslednjih dneh Evropski komisiji v Bruselj poslala nov predlog programa slovenskih reform, ki bi jih uresničevali v naslednjih letih. Preobrazbe, spremembe in ukrepi naj bi bili namenjeni zlasti pospeševanju gospodarstva in ureditvi javnih financ. Zdaj kaže, da so razmere najbolj neurejene, celo slabe in kaotične, v zdravstvu. Sicer pa Janez Janša, predsednik SDS, meni, da se vlada Mira Cerarja pretežno ukvarja sama s seboj in bo zato že letos odstopila. Po Janševem mnenju bi se politična kriza v Sloveniji nadaljevala do naslednjih predčasnih parlamentarnih volitev, ki naj bi bile, tako pravi, leta 2016.
Toda ostanimo v letu 2015, ki je tudi v Sloveniji leto velikih in pomembnih obletnic, ki jih bodo zaznamovali v različnih političnih in civilnodružbenih okoljih, upoštevaje različna ideološka in politična izhodišča. Žal je naša družba sprta in razdeljena. Obstajata dva tabora, v obeh so politični in drugačni nestrpneži, pa mnogi dobri ljudje, ki so utrujeni od sporov in prerekanj o preteklosti ter si zato želijo, morda tudi prizadevajo, za pomiritev in spravo duhov.
Akademik dr. Janko Kos je v kolumni, objavljeni v tedniku Demokracija, zapisal, “da bo sedemdesetletni spomin na konec druge svetovne vojne gotovo med osrednjimi proslavljanji in tudi žalovanji v letu 2015. Spominjati se je treba odhoda okupacijskih sil s slovenskih ozemelj, zmage komunistične revolucije, tragičnih slovenskih pobojev in množičnega slovenskega begunstva. Slednje je bilo prvo po begunstvu protestantov, vendar s to razliko, da sta se tedaj izselili večinsko nemško plemstvo in meščanstvo, zdaj pa slovenstvo kmetstvo in izobraženstvo. In tako nas ta mnogostranska obletnica znova vrača k vprašanju o spravi, o smislu državljanske vojne, razmerju med komunizmom in protikomunizmom na Slovenskem. Kaj je prineslo eno in kaj drugo, kako zaceliti rane njunega vojnega spopada? Čeprav za marsikoga še tako mučen odgovor je pač ta, da bo pogoj za spravo priznanje, da je bil pravičen ne samo oboroženi boj zoper nacifašizem, temveč tudi odpor zoper tretji totalitarizem, torej komunistični totalitarizem”.
Ganljiva in v skladu z evangelijem je nedavno izrečena želja ljubljanskega nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta, “da naj bo kristjan prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo”. Po trditvi Tita Turnška, predsednika Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, pa “je sprava v Sloveniji zaradi nepremostljivih nasprotij v družbi nemogoča”. Mnogi seveda menijo nasprotno in si za spravo prizadevajo. Med njimi je dr. Andreja Valič-Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, ki pa opozarja, da borčevske organizacije, povezane s sedanjo oblastjo, koalicijske stranke in tudi del opozicije, delovanje ter napore študijskega centra bojkotirajo. V Narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah bodo slovenski škofje 16. maja imeli mašo ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Pred tem dogodkom je ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore v enem izmed intervjujev, objavljenih pred dnevi, dejal, “da sprava in odpuščanje v ničemer ne odvzameta tudi kazenske odgovornosti zločincev. Ti so še vedno odgovorni pred zgodovino in resnico. Sicer pa, če bomo hoteli kot družba prihajati do sprave, bo treba zgodovino šele napisati. Mirno bi si upal reči, da imamo za zdaj še vedno predvsem le mitologijo vojnega in povojnega časa, ki jo je bilo treba vzdrževati, da je nedemokratični režim opravičeval svoj obstoj. Šele ko bomo zgodovino začeli pisati iz arhivov in dokumentov, se bo začela odstirati resnica in se pripravljati pot k spravi. Za spravo je potrebno dvoje: umakniti ideologijo, mitologijo in pustiti resnici in sočutju, da opravita svoje in spravita ljudi”. Moralni teolog in aktivist v civilnodružbenih gibanjih dr. Ivan Štuhec pa je v komentarju, objavljenem v slovenskem katoliškem tedniku Družina in namenjenem oceni prvih svobodnih demokratičnih in večstrankarskih volitev, ki so bile v Sloveniji 8. aprila leta 1999, spomnil, “da je bil to dan upanja in pričakovanja, čas, ko so se začele uresničevati sanje o samostojni in neodvisni državi. Toda pojavili so se člani partije, zaviralci demokratičnega procesa, ki imajo sedaj v Sloveniji še vedno glavno besedo”.
In ob koncu današnjega pisanja še novica, ki je zaradi dolgotrajnih in obsežnih vremenskih in ekoloških sprememb na tleh, torej na zemlji in v ozračju, nemara presenetljiva, vendar hkrati lahko tudi logična in pričakovana. Skupina strokovnjakov je pri Založbi Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti izdala knjigo o Triglavskem ledeniku in v njej objavila, da je na začetku meritev in ugotavljanja sprememb, to je leta 1946, površina Triglavskega ledenika znašala 14,4 hektarov. Zaradi omenjenih sprememb v ozračju in na zemlji pa se je do sedaj območje omenjenega ledenika skrčilo na slabo polovico hektara.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
