Prejšnji teden sem imel v Sevnici v sodelovanju z Ozaro Slovenija, nacionalnim združenjem za kakovost življenja, drugo delavniško predavanje za osebe, ki se redno srečujejo v programih sevniške Ozare. Društvo Ozara je nastalo z namenom izvenbolnišnične pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju.
Skupaj smo v sproščenem ozračju razmišljali o marsičem: o življenjskih prelomnicah, o izkušnjah življenja, o srečevanju s tegobami starosti, o odločitvah, ki smo jih sprejemali v preteklosti, kot tudi o številnih pozitivnih vidikih življenja, na primer o veselju do življenja, pomembnosti sedanjosti in o odkrivanju življenjskega smisla.
Udeleženci predavanja so se posebej razživeli, ko sem jih vprašal, kakšna so njihova pričakovanja in kaj si v življenju sploh (še) želijo. V sodobni družbi velja splošno prepričanje, da se s kopičenjem let, s staranjem torej, želje ljudi zmanjšujejo. Še več: ljudje v tretjem, četrtem življenjskem obdobju naj sploh ne bi več imeli želja. Želje in pričakovanja naj bi bile vezane na otroštvo, mladost in na srednja leta, na tista obdobja torej, ko naj bi imel človek pred seboj cilje in tudi potrebno življenjsko energijo, moč in vire, da želje in cilje tudi uresničuje. V zrelih letih naj bi bilo želja manj. Pogovor na zgoraj omenjenem dogodku me je ponovno prepričal o tem, kako stereotipi v ljudeh utrjujejo napačna, površna prepričanja.
Najprej me je presenetila spontana reakcija udeležencev, ko sem jih vprašal o njihovih željah. Oči so jim zažarele, zdelo se je, da je dvorano preplavila neka nova, do tistega trenutka neznana energija. Pomislil sem, da starejši pravzaprav o svojih željah sploh nimajo priložnosti (spre)govoriti. Najprej zato, ker jih nihče o tem ne povpraša, potem pa tudi zato, ker imajo pogosto občutek, da njihovih želja, če jih že izrazijo, pogosto nihče ne sliši oziroma jih ne jemlje resno. Pred kratkim sem se srečal s starejšo gospo, ki si je na vsak način želela ostati doma, a so se otroci ne glede na njene želje odločili po svoje in jo namestili v dom za ostarele. Ne, ni bila priklenjena na posteljo, praktično je še sama skrbela zase, toda otroci so ukrepali „preventivno“ – da ne bodo imeli takrat, ko bo resnično omagala, v tistem vmesnem obdobju do namestitve v domu za ostarele, sitnosti in nepotrebnega stresa. Samo predstavljate si lahko, s kakšno grenkobo v glasu je pripovedovala o tem, da njene želje niso bile (u)slišane, da je otroci niso upoštevali. O tem, da je bila povsem brezvoljna in da ji je optimizem usahnil, ni potrebno posebej govoriti.
O katerih željah so spregovorili udeleženci na skupini? Odgovorov in izraženih želja je bilo veliko: želja po ljubezni, po lepih odnosih v družini, po iskrenosti; želja, da bi se še naprej srečevali v skupini in si delili lepa doživetja; želja, da bi ohranili zdravje; želja, da bi v naši deželi še naprej vladal mir; želja, da bi otrokom in vnukom v življenju uspelo, da bi našli svoje mesto pod soncem. „Starejši imajo pravzaprav enake želje, kot jih imamo osebe, ki smo generacijo, dve za njimi,“ me je prešinilo.
Tudi ob vprašanju, kaj je potrebno, da se želje uresničijo, niso bili nič manj zgovorni. Iz odgovorov je velo bogastvo življenjske izkušnje, ki so jo pridobili v desetletjih življenja. Najpomembnejša sta odločitev in razmislek, kaj sem za uresničitev svojih želja pripravljen sam narediti, smo skupaj ugotovili na koncu. Življenjska izkušnja jih je naučila, da lahko pričakujemo od življenja navadno toliko, kolikor da(ruje)mo. Če ne da(ruje)mo ničesar, zagotovo ne moremo nič pričakovati. Še za to, da zadeneš na lotu, je potreben določen napor: potrebno je izpolniti listek in plačati nekaj denarja, ki si ga prislužil s preteklim delom, je pribil eden od udeležencev.
Česa sem se torej naučil pretekli teden? Da se je vedno znova vredno za trenutek zaustaviti ob soljudeh, jim posvetiti svoj čas, jim z zanimanjem prisluhniti, jim dati priložnost, da spregovorijo o stvareh, ki jim ležijo na duši. Čas, ki ga posvetimo bližnjim, zagotovo ni nikoli izgubljen.
Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
