Mali človek

5
240

mladi_brezposelniSlovenci se ukvarjamo z rešitvami za ekonomsko stanje v državi. Vsa politika govori o ukrepih za izhod iz krize, kavarniške debate se nemalokrat odvijajo v tej smeri, na forumih se razpravlja o tem. Kakopak, v tradicionalnem bipolarnem blokovskem levo-desnem duhu. Pustimo sedaj vprašanje, če so ukrepi res pravi, ali če je to, kar je bilo dosedaj storjenega, dovolj. Za pričujoče razmišljanje je pomembno le, da se javnost pretežno ukvarja z ukrepi. Včasih je premalo zavedanja, da je celotna fiziologija države vzpostavljena na podlagi medsebojnega učinka ogromno enih dejavnikov. Vse deluje v smislu ravnovesja, ki se takoj prilagodi spremembi kateregakoli izmed parametrov. Pri najbolj izmerljivih pokazateljih, kot so gospodarski, in kjer se vse da izračunati, so ti medsebojni vplivi bolj ali manj očitni. Povišanje določenega davka naprimer povzroči ustrezno zmanjšanje porabe in preusmeri sredstva v drugo področje. A pri kakršnihkoli spremembah obstajajo vedno tudi učinki višjega reda, ki segajo globoko v domeno družboslovja in psihologije, in so težje predvidljivi in izračunljivi. Zato je potrebno ob vsaki reformi ali prenovi dobro vedeti kaj se spreminja in kaj se želi doseči. Če to ni jasno, je bolje pustiti stvari pri miru.

Ko gre za ekonomska vprašanja, imamo opravka z blaginjo. In v sodobnem svetu se zdi, da ima ekonomija nekakšno prednost pred ostalimi vprašanji. Ali je blaginja res tisti najbolj pomemben parameter, za katerega si velja prizadevati? Ali je smisel človeštva ta, da racionalno usmerja vso svojo energijo v optimizacijo proizvodnje ter upravljanja z viri samo zato, da si potem lahko privošči najbolj iracionalno trošenje, kar si ga je moč predstavljati, in da zadovoljuje neumne kaprice potrošnikov? Sicer je vedno mogoče zagovarjati, da je blaginja predpogoj za razvoj mnogih drugih pomembnih dejavnosti v družbi, kot so zdravstvo, kultura in šport. Nenazadnje je najmočnejši argument ta, da blaginja predstavlja konkretno hrano za otroke in uboge, zdravila za bolne in konec koncev vse nujne stvari za materialno preživetje naroda. Zato je potrebno poudariti, da je neetično in celo nevarno veleti solidarnost, opevati skromnost in obsojati »družbeni pohlep« ter istočasno uživati ob kavici in čokoladni tortici v imenitni duščini v kakšni peterokraki ljubljanski kavarni, kar pa je, paradoksno, pogosta razvada ideologov bratstva in solidarnosti. Ne samo v Sloveniji.

Čokoladna tortica gor ali dol, revščina, beda in lakota ostajajo v nebo vpijoča tragedija planeta, ki še nikoli prej v zgodovini ni bil tako materialno bogat, tako tehnološko razvit, tako demokratičen, tako prosto-tržni in tako globaliziran. In porodi se vprašanje, ali je optimizacija, ki cilja na čim večjo gospodarsko učinkovitost zares nekaj, kar dela družbo bogatejšo. Nekaj česar si kot družba želimo. Nekaj, kar jo dela premosorazmerno srečnejšo: večja učinkovitost = večja blaginja = večja sreča. Ker je že samo življenje, če sodimo po tem kriterju, ena sama neučinkovitost, ker ljudje ne živimo le od kruha, predvsem pa, ker je manj mnogokrat več. In obratno.

Pred kratkem sem slišal pesem v Evropi dokaj neznanega ameriškega izvajalca country glasbe, ki nosi naslov »Mali človek«. V njej se spominja časa, ko je bil mlad in je živel na deželi. Takrat, pravi, je mala obrt cvetela in ohranjala pri življenju celotno lokalno ekonomijo. V pesmi:

Danes je mestno jedro le še nekaj ulic/ob katerih se sprehajajo, a redko pomislijo/na majhnega človeka ki je zgradil to vas/preden so ga velike finance ustrelile/ubile malega človeka.

Trgovine se sedaj vrste v betonskem traku/cel svet lahko nabaviš v enem samem pohodu/ter prihraniš cent, ker je jumbo velikosti/niti se ne zavedajo/da ubijajo malega človeka.

Takšen krik pesnika lahko razumemo kot nostalgijo izgubljene mladosti, in v resnici je celotna pesem napisana precej v tem duhu, toda mislim, da je v ozadju veliko več. V ozadju se skriva bolečina ob prehodu iz ekonomije, utemeljene na mali obrti, na neodvisnosti srednjega sloja, na subsidiarnosti, iz ekonomije ki je vzpodbujala delavnost ter ustvarjalnost, v ekonomijo zaposlenih v McDonaldsu, velikih korporacij in mednarodnih lobijev. Takšna velika ekonomija je morda učinkovitejša od porazdeljenega gospodarstva in manjše obrti (kot pravi v pesmi, cel svet lahko nabaviš v enem samem pohodu/ter prihraniš cent ker je jumbo velikosti), toda vprašanje je, kaj ta večja učinkovitost prinaša s seboj v družbenem in duhovnem smislu. Morda tudi zaradi tega mnogi američani čutijo, da ne živijo več v »deželi svobodnih ter domu pogumnih«, kot pravi njihova himna. Da so jim ukradli državo in da je vse, kar se še dogaja, igra interesov, v kateri nimajo kakšnega vpliva. Podobno kot čutimo pri nas.

Toda ni problem zgolj v kapitalizmu. Če naj bi bil socialistični princip gospodarjenja in razdeljevanja usmerjen v večjo socialno pravičnost in naj bi varoval pred akumulacijo v rokah izkoriščevalskega razreda, je treba povedati, da je zgrešil tarčo. Če je v sodobnem neoliberalnem kapitalizmu bogastvo v rokah zelo velikih in gospodarsko učinkovitih korporacijah, je v doslednjem socializmu prav tako v velikih, večinoma državnih a neučinkovitih korporacijah. In četudi se rad pohvali s solidarnostjo do delavcev preko razdeljevanja narodnega bogastva, se je največkrat zgodilo, da niti ni bil sposoben ustvariti dovolj, da bi mu ostalo kaj dosti razdeliti. Pri nas so naprimer velike državne korporacije tekom zgodovine bankrotirale (vsaj) dvakrat: prvič, ko so želele delovati v socialistični državi, ki ni več prejemala nepovratne finančne pomoči iz zahoda, ter drugič, ko so iste korporacije želele preživeti v tržnem svetu, toda s starimi prijemi in s staro filozofijo.

Pomembno je sledeče: princip (in verjetno izvir vsega zla) je obeh primerih isti. Velika koncentracija bogastva in lastnine v manj rokah, odtujenost navadnega človeka od zemlje in proizvodnjih sredstev, gospodarska odvisnost ljudstva od sistema in nekakšnen mačehovski odnos države do državljana. Človek ni več v stiku s svojim delom in dostikrat ne vidi sadov lastnega truda, ki se izgubijo in kar nekam poniknejo.

Tako, ne glede na vse, tudi v naši dolini doni glas pevca, ki poje:

Novo, novejše, najnovejše/se nam zažira v glave!/Poceni, cenejše, najcenejše,/izpodjeda nam noge!

Kriza, ki jo sedaj doživljamo, ni bila povzročena izključno ‘zaradi pohlepa v letih 2004 do 2011’, kot rada pravi naša Alenka, in pa tudi ne izključno zaradi prevelikega javnega sektorja ali zaradi tranzicijskih ali netranzcijskih tajkunov. Če je vse, kar si želimo kot družba to, da si lahko gradimo vile na obali, pa naj stane kar hoče, pa to, da se nas pusti pri miru v doživljenskem delovnem mestu ne glede na to, koliko smo se pripravljeni potruditi, pa še to, da je v supermarketu vseskozi na voljo veliko čevapčičev, potem je odgovor na dlani. In ne, rešitev za vse težave ni privatizacija, dasi je ta v sedanjih razmerah morda težko izogibna, še manj pa prošnja za finančno pomoč ali povišanje davkov. To so lahko le začasni ukrepi ali zasilni izhodi. Pravi ukrepi bodo tisti, ki bodo vzpodbujali regionalni razvoj, subsidiarnost, odgovornost in finančno neodvisnost malega človeka.

 

5 KOMENTARJI

  1. Gospodarska rast je brez dvoma zelo pomembna in v kompetenci demokracije je, da zanjo skrbi.

    A mene osebno bolj zanima zmanjševanje množične živinoreje ter seveda fizičnega, psihičnega in še kakšnega nasilja v naši družbi. Pri slednjih ciljih si seveda malo manj lahko pomagam z državo…

    • Državo v principu plačujemo za to, da si z njo pomagamo.
      Vrednote pa tudi niso povsem brez povezave z gospodarsko rastjo. Če se zmanjša množična poraba mesa, bo treba pridelati kaj drugega. Če se posreči zmanjšati nasilje, to lahko pomeni manj travmatizirane, bolj sproščene in ustvarjalne državljane. Pa je gospodarska rast že bliže. Vendar brez demokratične svobode in s totalitarno izključujočimi pozicijami ne bo šlo.

      • > Če se zmanjša množična poraba mesa,
        > bo treba pridelati kaj drugega.

        Vsekakor. A morda kmetijstva vendarle
        ne kaže industrializirati. Lahko bi
        povečali pridelavo sveže lokalno
        pridelane zelenjave in sadja. Zlasti
        eko. A organizirati (v dobi računal-
        ništva!) bi kazalo le trgovske poti
        do potrošnikov.

        Glede nasilja sem vse večji pesimist.
        Ali sem edini v tej državi trpel?
        Zakaj se tako sprašujem? Ker se mi
        zdi, da je inercije, ko je treba
        dvigniti standarde obnašanje, toliko,
        da je že počasi brezupno.

        • Jap, jaz tudi ne vem, zakaj se nočemo premakniti z mesta. Se je pa vredno vsaj spraševati. Prva pot do rešitev.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite