Avtor: Boštjan M. Turk. “Sprašujemo Tomaža Peroviča ali je nekaj let nazaj v Novi Ljubljanski banki dobil kredit za nakup plovila velikosti nad 15 metrov (taka plovila stanejo v razredu enega milijona evrov)? Naprej ga sprašujemo, če ga je dobil, kako ga je zavaroval in predvsem, iz katerih sredstev je odplačeval obroke? Kje je sedaj ladja registrirana?” Takšno vprašanje smo uredniku informativnega programa POP TV, Tomažu Peroviču, zastavili v enem najbolj branih slovenskih tednikov v ponedeljek, 14. januarja letos. Vprašanje je izhajalo iz dejstva, da je POP TV glavni prejemnik oglaševalskega denarja iz državnih podjetij in da ima temu primeren vpliv na oblikovanje javnega mnenja. In da so tam odgovorni rekorderji v osebnih dohodkih, četudi je izvor denarja pretežno skupen. Tomaž Perovič presenetljivo ni odgovoril ničesar, niti zanikal, zato mu to vprašanje ob tej priložnosti postavljamo vnovič.
Vprašanje ni kar tako. Razlog za odhod reformne vlade je namreč v največji meri treba iskati prav v medijski kampanji, ki je “vseslovensko vstajo” predimenzionirano in z naknadno dodanimi posplošitvami histerično prenašala v slovenske domove. Brez ofenzive velikih medijev – in največji je prav POP TV, saj ob informativni oddaji zajema tudi 400 tisoč gledalcev – bi stanje v državi bilo pomembno bolj urejeno. Nobena skrivnost tudi ni, da je prav koncept slabe banke z odgovornostjo, ki jo bo prinesel s seboj za tiste, ki so se v slovenskem bančništvu zadnjih dvajset let spozabljali, točka, prek katere nekdanja partijska nomenklatura, zdaj pomlajena z generacijo povzpetnikov “yes”, ni mogla iti.
Vprašanje Tomažu Peroviču, ki je kot odgovorni urednik odgovoren za predvajanje sovražnih impulzov na komercialni televiziji, ne bi moglo biti bolj smiselno. POP TV opere nekaj deset milijonov oglaševalskih sredstev letno: ta v veliki večini prispevajo podjetja, ki so v državni lasti. Poglejte si reklame in lastnike oglaševanih izdelkov (Mercator, Mobitel, Petrol …), pa boste razumeli dialektiko povezanosti kapitala z medijskim ospredjem v Sloveniji.
Tako kot vsi mediji tudi POP TV pod krinko “objektivnosti” promovira informativno politiko, ki je sovražno-rasistična v pravem pomenu besede. Demokratična opozicija, prej reformna vlada, je bila vsakodnevno deležna medijskih pogromov, četudi objektivno ni dala za to nobenega povoda oz. z nobenim od svojih dejanj upravičila lova na čarovnice, ki se je na komercialnem TV-ju dogajal vsak dan. Nasprotno: če je kdo od osemdesetih let prejšnjega stoletja prispeval k temu, da živimo drugače, predvsem pa bolje in evropsko bolj sproščeno, je bila to dnevna žrtev Perovičevih obračunov na informativnem programu POP TV, zdaj že nekdanji predsednik vlade.
Če je POP TV večinski medij, obstajajo tudi drugi, manj pomembni, a enako intonirani. Vsi nekako zastopajo “malega človeka”, ki naj bi ga odhajajoča vlada stiskala v kot in mu ne dala dihati. “Malega človeka” so potem mediji spodbudili, da je odšel na “cesto” in z razbijanjem, grožnjami, nemalokrat tudi s smrtjo (Kaj pa pomeni izraz gotov si?) poskušal izsiliti svoj prav. Se je to res dogajalo? Da, vendar samo za potrebe komercialnih projekcij, kjer se je v imenu “višjih smotrov” opralo toliko in toliko oglaševalskega denarja. Slovenski mediji namreč – z redkimi izjemami (npr. pričujoči portal) – ne živijo od dohodkov, ki jih sami ustvarijo, temveč od oglaševalskega denarja, ki je last vseh državljanov.
Medijska slika v domovini spominja na medije v Miloševićevi Srbiji: 95 odstotkov vseh informacij pride do potrošnika že “sfriziranih”, opremljenih z ostmi zoper vsakogar, ki bi si drznil – tokrat res v imenu malega človeka – prekiniti kapitalske monopole, od katerih veliki ljudje v zakulisju odlično živijo. So mediji morda povzeli misel odhajajočega predsednika vlade, da se bo dokapitalizacija v bančništvo davkoplačevalcem vrnila v obliki konkretnega lastništva v prav teh bankah?
Tudi prihajajoče vlade so polna usta “malega človeka”. A mu pripravlja zvišanje DDV-ja, ki ga bo najbolj udarilo po žepu, nadalje pripravlja zadolževanje za megalomanske infrastrukturne projekte, v katerih se bo – kot ob gradnji avtocestnega križa – spet toliko in toliko denarja prelilo bog ve kam, vse v imenu “malega človeka”. Predsednik druge najmočnejše stranke, Igor Lukšič, na veliko obljublja javno zdravstvo, a je prav njegova žena pravi čas še poskrbela zase in deluje v zasebnem zdravstvu. Da o prvaku nenačelnosti, Gregorju Virantu, in njegovih sploh ne izgubljamo besed.
Slovenija je med republikami nekdanje Jugoslavije res najbolj napredovala. A ne na vseh področjih in kljub strahovitim težnjam po ohranjanju monopolov nekdanje totalitarne države. Mediji so v tem smislu kot – božja beseda o blagrih: tam, kjer bi morali biti prvi, so zadnji. V regiji in tudi širše, v Evropi.
Vir: Siol
