Malgaška srečanja človeka ne pustijo ravnodušnega

0
Slovenski misijonarji, sedanji in nekdanji na Madagaskarju, laiški seveda z družinami, se redno srečujejo. V soboto, 28. maja, so se srečali na Dobjem pri Planini. David Bašelj: “Hvala, da ste me s svojo izvirnostjo in v polnosti življenja z Bogom sprejeli medse. Ne znam se dovolj zahvaliti, upam, da čutijo to mojo sproščenost, smeh ter tudi slišijo mrmranje malgaščine, ki me vedno tako prevzame. Bog vas živi!”

Vsako leto je organizirano Malgaško srečanje, ki se ga udeležijo vsi, ki imajo (imamo) kakršno koli vez z Madagaskarjem: misijonarji, redovnice, laiški misijonarji in misijonarke, ki delujejo ali so delovali na Madagaskarju, ter njihove družine, ki živijo v Sloveniji, skratka zmeraj je to pisana zasedba. Tega srečanja se zelo rad udeležim, saj mi vsako od njih toliko da za življenje, da tega ne znam opisati.

Osrednji del srečanja je maša v slovenščini in malgaščini

Osrednji del srečanja je maša, ki je v obeh jezikih. Četudi malgaščine ne razumem popolnoma nič, mi je pri tej maši tako lepo, ker se mi vedno zdi, da jezik razumem. Da vem, kaj se poje, čeprav je to lahko zelo skregano z mojo domišljijo. Čutim se preprosto sprejetega, objetega. Z veseljem prisluhnem pridigi, ki jo ima kateri izmed prisotnih misijonarjev. Ta zadnja me je tako zelo nagovorila, posebej sta me nagovorili dve tezi, ki jih je je izrekel med pridigo:

1. Jezus Kristus je alfa in omega vsega.
2. Na Jezusa moramo gledati z srcem, ne z razumom.

Ne bom razlagal vsebine celotne pridige, a ko sem skozi dan premišljeval o vsem izrečenem in o vsem, kar se je dogajalo tisti dan, lahko mirno pritrdim vsemu izrečenemu. Ko pa je pripovedoval o svojem 30-letnem delovanju na Madagaskarju, sem povsem razumel, zakaj je tako povedal, kot je.

Sadovi delovanja misijonarjev se vidijo na prvi pogled; verjamejo, da Bog ne pozabi nobene žrtve

Če bi recimo pogledali slike krajev in mest na Madagaskarju leta 1974 in leta 2022, bi opazili neverjetno razliko in sadove delovanja vseh slovenskih misijonarjev, redovnic, vseh, ki so delovali tam. Malokdo pa se sprašuje, koliko osebnih bojev so ti vsi možje in žene imeli, ko so vse to postavljali. Kako se postaviti na noge po cunamiju, ki je v trenutku podrl vse, kar je bilo narejeno? Pa da imaš kljub vsemu še zmeraj moč za začeti vedno znova. Ne moreš, če ne živiš vere, katera te nese vedno naprej. Nekdo mora vse to videti in nagraditi. V takih razmerah moraš biti človek dejanj, ne pa filozofiranja, kako bi. Ko tako sedaj znotraj skupine opazujem njeno veličino, se počutim ponižnega. In potem se sam sekiram, če mi pri hiši z zidanjem ne gre vse po načrtih? Srkam ta srečanja, ker so pristna, neposredna, brez kakršnikoli pretvarjanja. Si, kar si.
Ko nas je obiskal misijonar, pri katerem je žena delovala, ter sem spotoma še opravil spoved pri njem, mi je na vse, kar sem mu povedal, rekel preroške besede: »Bog ne pozabi nobene žrtve. Tvoja žena pa se je darovala tri leta in tega Bog zagotovo ne bo pozabil. Zelo, zelo bo nagrajeno vse skupaj, samo zaupaj v Boga.«
Ko se oziram nazaj, vem, da je imel popolnoma prav. Ko z ženo pijeva na terasi kavo in opazujeva direndaj živahnih otrok, vem in doživljam sleherno besedo, ki mi je bila izrečena.

Da človek sprejme drugačno kulturo in način življenja, mora to vsaj nekoliko doživeti

Da bi razumeli, o čem pišem, bi moral vsakdo doživeti malgaško mašo. Ali pa si pogledati mašo Pedra Opeke ob nedeljah na Madagaskarju, kjer je to osrednji dogodek, saj traja štiri ure in hitro mine. Tam je prisotno veselje, ne pa gledanje na uro, kdaj bo konec. Svet, ki ga je doživela žena, in svet, v katerem sem živel jaz med najino fizično ločenostjo, sta bila popolnoma različna. Postavljati nazaj, oziroma premagovati ovire, ki so se nehote vrinile med naju, je bilo težko. Do prvega malgaškega srečanja, ki sva se ga skupaj udeležila.

Še sedaj se spomnim, s kakšno težavo sem šel. Spraševal sem se, kaj bom tam počel? Kaj imam jaz z Madagaskarjem, razen tega, da sem njen mož? Kaj bo torej meni to? Toda verjetno se je opazilo, da sem bil malo zadržan, da v bistvu nisem vedel, kam bi se dal. Šele ko sta do mene pristopila Tantely in Lojze, se je v meni nekaj premaknilo. Njima sem, ne vem zakaj, lahko povedal, kaj me muči. Šele ko mi je Tantely zaupala samo delček njune zgodbe in težave v zvezi s prilagajanjem v Sloveniji, se je v meni zdramilo.
Pari, ki se tako najdejo, morajo prehoditi določeno pot, da resnično zaživijo skupaj

Vendar nista edini par, ki sta morala marsikaj premagati. Je kar nekaj družin, ki sedaj prijateljujemo in se imamo na teh srečanjih lepo. Spominjam se olajšanja v glavi, spominjam se vala sreče, ki me je takrat zajel. Spominjam se, da sem v molitvi zahvale prosil Njega, naj mi odpusti neučakanost, nerazumevanje, ki sem ga verjetno kazal, ter naj me pomiri. In me je … Vsako naslednje leto je bilo bolje, sedaj se počutim na teh srečanjih domače. Vsakdo, ki je deloval na Madagaskarju ali pa v misijonih drugod, ve, da tam ne moreš nič narediti, če ne živiš iz Boga. Če greš le s kančkom želje po avanturi v misijone, si obsojen na neuspeh, ker boš pobegnil zaradi razmer, v katerih so naši misijonarji delovali in še sedaj delujejo. Ne vem, koliko ljudi bi zdržalo brez izpolnjevanja osnovnih potreb, kot so internet, sodobno zdravstvo, cestna infrastruktura, politična nestabilnost …

Skupina, ki je doživela Madagaskar in se redno srečuje, drži skupaj, in to daje sad

Srečanje je vsako leto, čeprav vem približno, kaj me čaka, izredno lepo in drugačno. Ta skupina je namreč skupina dejanj. Vsakdo se čuti sprejetega; pogovor lahko brez zadrege začneš z vsakomer, če imaš take vrste težav, kot sem jih imel v preteklosti, skupina pristopi najprej z nasveti, kako rešiti zadevo, potem pa moli. Tak občutek sem dobil, ker so bili to ljudje, ki so delovali, ne čakali, da jim bo kaj podarjeno. Sadovi dela, ki so ga postavili, so sedaj tako vidni, da tudi domačini sami prepoznavajo delo in vztrajnost pri tem.

“Madagaskar je v meni prebudil drugo vrsto veselja do življenja, v katerem v polnosti zaupam Njemu”

In če se vrnem na omenjeno spoved, ki je bila prelomna v dojemanju žene in njenega dela – ne da njenega dela ne bi spoštoval, vse sem doživljal skozi pisma, a drugače je, ko ti misijonar, pri kateremu je delovala, pove, kako zelo zadovoljen je bil z njo in kaj vse je premaknila v času svojega delovanja. Ta spoved je v meni premaknila toliko stvari, da imam sedaj kljub zdravstvenim oviram neverjetno željo, da bi skupaj z otroki šel za njo in da bi kot družina spoznali življenje, ki jo je tako zaznamovalo. Ta spoved je v meni povzročila, da sem se v polnosti sprostil in dojel, kaj Madagaskar je. Madagaskar je v meni prebudil drugo vrsto veselja do življenja, v katerem v polnosti zaupam Njemu. Še zmeraj se zalotim s to zahodno miselnostjo, da je treba načrtovati, stremeti za cilji, da mora biti življenje popredalčkano, če naj bo izpopolnjeno. Ko prepustiš življenje Njemu, se zadeve zgodijo.
Madagaskar sem v času njenega delovanja dnevno spremljal. In ga spremljam še danes. Prebral knjige in misli Pedra Opeke, sploh pa me je navdušil film Jožeta Možine Pedro Opeka – dobri prijatelj. Ne bom rekel, da sedaj poznam Madagaskar, laže ga pa razumem. Čisto vsakogar razumem, ki tudi po enem mesecu delovanja reče, da ga je ta otok spremenil. Vsakogar je na bolje.
Skupina, katere del sem postal, ima tisto, kar ti je podarjeno. Vesel sem, da sem takrat prvič šel prek svojih strahov in se srečanja udeležil. Hvaležen sem vsakemu posebej, od organizatorke do vseh sodelujočih.
Hvala, da ste me s svojo izvirnostjo in v polnosti življenja z Bogom sprejeli medse. Ne znam se dovolj zahvaliti, upam, da čutijo to mojo sproščenost, smeh ter tudi slišijo mrmranje malgaščine, ki me vedno tako prevzame. Bog vas živi!