Kadar v življenju postane močno temno, kadar se ti dogajajo hude stvari in zreš zlu naravnost v obraz, tvoje življenje pa zato postane polno samote, žalosti in obupa, se te polasti grozen občutek, da ne moreš storiti ničesar. Da si nemočen. Da si v primežu, iz katerega se ne moreš izviti. Takšno moč ima tema …
Gandalf je sedel pri mizi in se zgrozil, ko je ugotovil, da je svet zajelo zlo. Tema, ki se je začela širiti nad ves svet, nad srca ljudi, in se jih polaščati. Potem so razpravljali, kaj naj storijo. In je dejal: »Nekateri verjamejo, da samo velika moč lahko zadrži zlo. Toda sam sem odkril nekaj drugega. Ugotovil sem, da so to majhne stvari. Vsakdanja dejanja navadnih ljudi, to zadržuje temo proč. Preprosta dejanja dobrote in ljubezni.« (J.R.R. Tolkien, Hobit)
Tam se dogaja vse pomembno za življenje, naše spreobrnjenje in naše odrešenje. V majhnih dejanjih dobrote in ljubezni do ljudi, s katerimi živimo.
Tam se rojeva Bog v ta svet.
Ni moči, ki bi premagala temo. So samo majhne luči, ki jo počasi uničujejo. Majhne luči, ki jih je sposoben prižgati vsak človek. Bog ne prihaja na svet kot mišičnjak ali filozof ali znanstvenik ali kralj. On prihaja samo kot otrok. Zato v temi ni treba narediti nič več, kot to, česar bi bil sposoben narediti otrok. Samo en majhen korak. Ne veliko, samo toliko, da se bo poznalo.
Malo luči prežene veliko teme.
Besedilo je homilija na 3. adventno nedeljo, Leto C. Marko Rijavec piše blog Besede za srce.
