Konec julija 1941 je iz bloka št. 14., kamor je bil Maksimiljan Klobe nazadnje premeščen, izginil neki jetnik. Zato je bilo deset drugih za to obsojenih na smrt v bunkerju lakote. Med izbranimi je bil tudi družinski oče Frančišek Gajowniczek, ki je zajokal: “Uboga moja žena in otroci! Nikdar več vas ne bom videl!” Tedaj pa je stopil iz vrste p. Maksimiljan in se ponudil v zameno. Poveljnik je zamenjavo sprejel. V bunkerju smrti so trpeli skoraj 14 dni. Kolbe je umrl zadnji, potem ko je vse ostale pripravil na smrt.
Ko je papež Janez Pavel II. leta 1982 Kolbeja razglasil za svetnika, so na trgu svetega Petra med prisotno množico opazili tudi sivolasega moža z družino, Frančiška Gajowniczeka. Po obrazu polnem gub so mu polzele solze…
/ … /
Malokdo pa ve (to ni zapisano niti v Palmah mučeništva), da imamo tudi Slovenci svojega Kolbeja. Tudi mi imamo duhovnika, ki je stopil iz vrste in zamenjal svoje mesto s fantom, pred katerim je bilo še vse življenje… To je Izidor Završnik, doma iz Polzele. Za svetega najbrž nikoli ne bo razglašen, ker priče niso več žive, vendar to njegovemu primeru ne more nič odvzeti. Bil je duhovnik, ki so ga Nemci ubili v mariborskem zaporu 10. marca 1943. Zaprt je bil zato, ker so pri njem našli ponarejene prepustnice za ljudi, ki jim je pomagal bežati z od Nemcev okupiranih območij. Nekega dne so na dvorišču postrojili zapornike. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Za smrt je bil določen tudi neki mlad fant Franc Žvan. Ko so se nemški vojaki pogovarjali pred streljanjem, ga je Završnik potegnil iz vrste. Rekel mu je, da ima pred seboj še vse življenje in stopil na njegovo mesto. Tako je šel v smrt namesto njega. Žvan je vojno preživel in pozneje živel v Ljubljani, menda je bil celo v partiji, a je ostal kristjan in je svoji ženi večkrat govoril, da ga je rešil nek duhoven. Ni pa vedel, kdo je bil. Po njegovi smrti je to povedala njegova vdova. Iz datuma streljanja so potem ugotovili, da je bil med takrat ustreljenimi talci je bil samo en duhovnik, Izidor Završnik.
Osupljivo. Maksimiljan Kolbe je danes poznan po vsem svetu, pri nas pa Završnikov primer pozna le peščica… Njegova žrtev ni bila nič manjša od Kolbejeve. Za sočloveka je dal največ, kar je imel, življenje. Vendar pa so Poljaki in kasneje ves katoliški svet, v Kolbeju prepoznali tako svetel zgled, da ga ni mogla zatreti niti povojna rdeča diktatura. Slovenci tukaj še (precej) zaostajamo.
Vir: blog Jože Bartolj
