Auschwitz: kako so ugasnile zadnje iskre življenja patra Kolbeja

1
Pater Kolbe: Sovraštvo ni ustvarjalna moč, ustvarjalna moč je samo ljubezen.

Bolehen poljski minoritski pater Maksimilijan Kolbe (1894-1941) je bil v začetku leta 1941 že zaprt v koncentracijskem taborišču Oswiencimu (Auschwitz) na Poljskem. Tam je naredil nekaj, kar  običajni ljudje ne zmorejo. Presegel je realizem krščanske morale, ki kljub vsemu ljubezen do sebe jemlje za merilo ljubezni do bližnjega. Dal je svoje življenje za življenje bližnjega!

Nemirni časi med obema vojnama

Maksimilijan Kolbe je odraščal v industrijskem mestu Lodzu, v tedaj ruski Poljski, kjer so živeli Poljaki, Židje in Nemci. Kot šestnajstletnik je že bil v minoritskem samostanu v Lwowu, od koder so ga kasneje predstojniki poslali v Rim študirat teologijo in filozofijo. Bilo je leto 1917; v Rusiji je izbruhnila revolucija, praznovali so štiristoletnico reformacije in dvestoletnico prve velike prostozidarske lože, v Fatimi pa je Marija pastircem napovedala prihodnje katastrofe…Po vrnitvi v domovino je osnoval revijo »Vitez Brezmadežne« katero je častil popolnoma predano. V svojem mesečniku Kolbe ni bil hudo rahločuten do drugače mislečih. Odklanjal je Luthra in protestantizem, prostozidarje pa je imel za organizirano kliko fanatičnih Židov, ki hočejo uničiti Cerkev. Kritiziral je tudi komunizem, ko je v reviji leta 1939 zapisal:«Zdi se, da ateistični komunizem besni čedalje bolj divje …«

Med obema vojnama je bil antisemitizem zelo razširjen in Maksimilijan Kolbe, tako kot poljski škofje, se mu je le deloma odtegnil. Ironija in tragedija njegovega življenja je bila, da je kmalu postal, tako kot njegova domovina žrtev nacionalnih socialistov, ki so antisemitizem prignali v zločinske razsežnosti. Zato ni čudno, da so Nemci februarja 1941 Maksimilijana Kolbeja zaprli zaradi hujskanja Poljakov proti njim.

Začetek konca

Konec julija 1941 so iz taborišča pobegnili trije ujetniki, zaradi česar je zloglasni SS-ovski poveljnika taborišča Karl Fritzsch  izbral deset ljudi. Te bi za kazen v bunkerju izstradali do smrti, da bi s tem druge ujetnike odvrnili od podobnih poskusov pobega. Ko se je jokajoč zgrudil eden od izbranih mož, Franciszek Gajowniczek, oče osmih otrok začel glasno tožiti, je Maksimilijan Kolbe prostovoljno stopil na njegovo mesto, čeprav ni bil izbran med deseterico z lakoto obsojenih na smrt. To je bil trenutek, ko je Maksimilijan Kolbe pustil za seboj vse, kar ga je v njegovem življenju prevzemalo, razen pravega poslanstva njegove neomajne vere.  Naduti Fritsch je ponorel, saj kaj takega ni pričakoval.

Povedati je treba, da so dlakocepski teologi kongregacije za verski nauk na začetku beatifikacije dvomili ali je Kolbe v strogem smislu sploh bil »mučenec za vero«. Prelati kongregacije za zadeve svetnikov  v vsem Kolbejevem življenju niso videli nič drugega kot samo »junaške kreposti«. Kasneje so se leta 1982 poljski in nemški škofje zavzeli za Kolbeja in pisali papežu, da naj mu prizna čast mučenca.

14. avgusta 1941 ugasnile zadnje iskre življenja patra Maksimilijana Kolbeja

Človek, ki je šel prostovoljno še z devetimi drugimi v bunker lakote, je njihove in svoje trpljenje še dva tedna spremljal z molitvijo, dokler ni 14. avgusta 1941 morilska injekcija s strupom v žile ugasnila zadnje iskre življenja v razpadajočem telesu. Kolbejev pepel so raztresli, ostalo ni nobenih relikvij. Toda k njegovim zadnjim izpričanim besedam spada stavek, ki je bil izrečen v peklu Auschwitza:

”Sovraštvo ni ustvarjalna moč, ustvarjalna je le ljubezen!

(Vir : Znamenje).

1 komentar

  1. Vprasljiva mi je trditev, da je Maksimilijan Kolbe “presegel realizem krscanske morale”. Svetniki dosezejo, ne presezejo vrednote, ki jih oznanja krscanska vera in morala. Ki v mojih oceh nista kompromis.

Comments are closed.