Makarovič: Analitični razmislek pred drugim krogom

0

Avtor: Matej Makarovič. Vir: Demokracija. Pustimo tokrat ob strani razloge, zakaj pomladni strani njenega kandidata tokrat ni uspelo pripeljati v drugi krog predsedniških volitev, čeprav bi se tudi nad tem veljalo pošteno zamisliti. Poglejmo raje izbiro, ki je ostala. Tako nasprotja kot stične točke med Türkom in Pahorjem so odraz stanja slovenske »levice« (oziroma »jeseni«), ki ji je pred desetimi leti – prav tako v času po predsedniških volitvah − spodletel poskus normalne zamenjave generacij. Tega neuspeha ni popravila vse do danes, ceno zanj pa žal danes plačuje vsa Slovenija, ne le jesenska politična opcija.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bila razmerja razmeroma jasna. Obvladovanje jesenske opcije je v celoti pomenilo tudi obvladovanje Slovenije. Delili sta si jo dve glavni skupini: ideološka pod vodstvom Kučana, ki je situacijo večinoma obvladovala iz ozadja in pri tem skrbela za ideološko čistost, ter pragmatična pod vodstvom Drnovška. Slednja je sicer zakrivila marsikatero sporno prerazporeditev premoženja, ki je komuniste spreminjala v kapitaliste. Po drugi strani pa je Slovenija pod njenim vodstvom vendarle postala del evroatlantskih integracij in s tem simbolno ter v veliki meri tudi dejansko del zahodnega demokratičnega sveta. To pa je nekaj, kar za glavnino sedanje slovenske »levice« ni več samoumevno.

Po letu 2002, ko se je Drnovšek poslovil od premierskega, Kučan pa od predsedniškega položaja, so se začela rivalstva, ki trajajo še danes. Mlajša generacija je bila prešibka in premalo sposobna, da bi prevzela oblast trdno v svoje roke, njena nemoč pa se je izrazila tudi z volilnim porazom LDS leta 2004. Starejša generacija pod Kučanovim vodstvom je bila po drugi strani preveč oblastiželjna, da bi se bila pripravljena prostovoljno umakniti. To je vodilo v razmere, ko se v okviru tega bloka – ne glede na to, ali je bil politično na oblasti ali v opoziciji – ni uspelo izoblikovati nobeni trdni politični stranki in nobenemu močnemu političnemu voditelju. Zgovorno je že dejstvo, da nobena stranka tega bloka ni ohranila prevlade v bloku več kot en mandat: po volitvah leta 2004 je bila to še LDS, po volitvah leta 2008 SD, z letom 2011 Pozitivna Slovenija, ta čas se primat sicer spet nasmiha SD, a kdo ve, kaj vse bo še nastalo do naslednjih volitev. Ta nihanja zamegljujejo odgovornost in zmanjšujejo transparentnost političnega prostora, vrsta voditeljev pa med seboj prevečkrat tekmuje v pravovernosti, kar politiko celotnega bloka radikalizira in otežuje doseganje kompromisov s pomladno stranjo tudi takrat, ko bi bilo za Slovenijo to nujno potrebno.

Po drugi strani pa je ta blok – ob šibkih in nestabilnih strankah – opremljen z močnimi omrežji v ozadju, zelo disciplinirano volilno bazo in hegemonijo nad večjim delom medijev, univerzitetne sfere, sindikatov in še vrste pomembnih civilnodružbenih združenj. Zato tudi ni nenavadno, da je ravnanje pomembnega dela slovenskih sindikatov, od učiteljskih do gumarskih, večinoma celo bolj politično in ideološko od ravnanja samih političnih strank.

Naslednja težava tega bloka je odsotnost jasne vizije glede prihodnosti. Še največ vsebine izražajo – recimo jim – radikalci in tradicionalisti. Radikalna frakcija zavrača kapitalizem in fantazira o alternativah v slogu nekaterih držav tretjega sveta, a si tega niti voditelji tega bloka za zdaj ne upajo preizkušati v praksi. Tradicionalistična frakcija pa je osredotočena na ideološko (pre)vrednotenje zgodovine v smeri idealizacije nekdanjega komunističnega režima in demonizacije slovenske pomladi. Preostali se z vsebino niti ne ukvarjajo in se raje osredotočajo kvečjemu na skupnega sovražnika (Janša), na lasten interes ali pa izključno na podobo. Odsotne so tudi resne ideje o izhodu iz sedanje krize, saj vedno vedo samo, da bi stvari reševali drugače, kot to v danem trenutku počne Janševa vlada – pa karkoli že to je.

In kje sta tu naša predsedniška kandidata? Brez pretiravanja lahko zapišemo, da Danilo Türk uteleša prav najbolj problematične razsežnosti slovenske jeseni: podvrženost »stričevskim« omrežjem, izključevalno držo, oblastniško oholost in ideološko ozkost, zaradi katere drugače mislečih ne obravnava niti kot legitimnih nasprotnikov, še manj kot partnerje – temveč le kot sovražnike.

Borut Pahor je večja uganka. Kot dolgoletni voditelj SD in kot predsednik vlade je imel priložnost, da svojo stranko usmeri na pot moderne evropske socialne demokracije. Če ne kaj drugega, je njegov naslednik dokaz, da mu to ni uspelo. Podobe je bilo preveč, vsebine premalo. Pahorjeva odlika ni toliko v tem, kar počne, temveč bolj v tem, česa ne počne: ne izraža fanatizma, sovraštva, nostalgične obsedenosti z zgodovino, ne odklanja tržnega gospodarstva in evroatlantske umestitve Slovenije. In že to mu daje širino, ki je njegov tekmec nima.

Precej nespametno bi bilo, če bi se pomladni volivci z neudeležbo ali neveljavnimi glasovnicami v drugem krogu odrekli soodločanju. Ne morem vedeti, ali bi bil Pahor dober predsednik, vem pa, da bi bil Türk še naprej slab predsednik. Zato moja izbira niti ne bo tako težka.

Vir: Demokracija