Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost !

6
627

Prvi maj sedaj mnogi praznujejo bolj iskreno kot v času komunizmaMaj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.

Peticija za Združeno Slovenijo

Na celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.

Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.

Majsko taborsko gibanje

Maja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.

Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.

Majniška deklaracija 1917

Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.

Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanja

Pogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.

Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati  gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.

Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državo

Zaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.

Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.

Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

6 KOMENTARJI

  1. SFRJ nam je zapustila nedelovne, neracionalne in mafijske navade.

    Potrudimo se, da bomo znova obudili nekdanji mednarodni sloves pridnih delovnih in poštenih Slovencev, kar sta v svojih delih opisovala tudi Valvasor in Slomšek.

  2. Eni ž- tudi kristjani sodijo zraven, so bili od komunizma preganjani, med njimi mnogi pomorjeni, ker so bili dejavni stebri vere, drugi subvencionirani (odvisno od pomembnosti sodelovanja) subvencionirani, tretji zapeljani. zato so danes krščanski volivci v več strankah.

  3. Iz upora proti “pokončnemu” intersnemu klečeplazenju po rdeči preprogi: “Moli me in dal ti bom vsa kraljestva tega sveta!”, so zvesti Kristusu ustanovili Novo Slovenijo. Nekaj virusa ni šlo “stran od mene!” in kot so od starosti obnemogli ali pomrli temeljni ustanovitelji, so ti virusi širili svoj vpliv, tudi s pomočjo “Sponzorja” in zavajalo njene poštene volivce. Danes nima smisla, je celo škoda da obstaja, če se ne vsebinsko ne prečisti “pokončne ludimilega člečeplazenja po rdeči preprogi”!

  4. Slovenci smo se letos spoštljivo spominjali obeh Majniških deklaracij. Poglejmo, kaj nam je napletla zgodovinska usoda kljub njuni dobronamernosti, saj bi ju podpisal vsak pošteni Slovenec. Po prvi se je zgodila Država SHS, kraljevina Jugoslavija, 2. svetovna vojna, revolucija, SFRJ in njen krvavi razpad. Po drugi se je zgodila osamosvojena Slovenija in razvoj njene državnosti je pripeljal do ponovne manjše izgube ozemlja in reinkarnacije pomanjšane SFRJ namesto demokratične Slovenije. Ker gre menda v tretje rado, kot pravi pregovor, naj nas Bog obvaruje tretje Majniške deklaracije, če bi jo nam kdaj prinesla prihodnost, ker bi nam najbrž spet prinesla katastrofo, kot prvi dve!

  5. NIsta prinesli katastrofe dekleraciji, amoak tisti, ki (so) ju hočejo izničiti kot slovenski in demokratični!

  6. To je lep konstruktiven prikaz prizadevanja Slovencev za suverenost od leta 1848. To je bil prispevek za poklon obeležju na železniški postaji v Celju. Škoda, da ni prikazano, ker je oblika, ki je apel za trajnostno nalogo Slovencev v skrbi za državo.
    Državo nismo samo dobili, ampak smo si jo priborili in kot tako smo dolžni ohranjati in se za njo prizadevati.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite