Ivo Kerže: Mahničeva estetika in literarna kritika

3
413
Mahničeva estetika in literarna kritika je zanimiv bralni izziv za vse, ki se želijo poglobiti v zahtevne miselne dinamike, ki so obvladovale in v nekem smislu še obvladujejo slovenski kulturni prostor

Anton Mahnič (1850–1920) je osebnost, o kateri se je in se še bo veliko razpravljalo. V tem smislu smemo trditi, da je v slovenski kulturni zgodovini Mahnič velika, a obenem tudi kontroverzna figura. In čeprav literatura ni bila osrednje področje njegovega delovanja, je k tej kontroverznosti v nemajhni meri pripomogla tudi njegova literarnokritiška dejavnost. Temu se ne smemo preveč čuditi. Odkar namreč v slovenskem samorazumevanju veljajo pesniki in pisatelji za utemeljitelje in duhovne vzdrževalce slovenstva – kar so do neke mere in v določenem času tudi dejansko bili –, se tisti, ki o njihovih stvaritvah razmišlja zunaj utečenih shem, izpostavlja nevarnosti nerazumevanja, če ne celo izobčenja iz slovenskega narodnega občestva.

In prav to se je zgodilo Antonu Mahniču, potem ko je svojemu kritiškemu, svetovnonazorsko uglašenemu rešetu podvrgel dela nekaterih tedaj najvidnejših slovenskih pesnikov in pisateljev: Prešerna, Jurčiča, Stritarja, Kersnika, Aškerca, Gregorčiča. Zlasti s kritiko Simona Gregorčiča, na Primorskem tedaj že izjemno priljubljenega Goriškega slavčka, si je v slovenski javnosti nakopal velike zamere in nasprotovanja, in to tako med ustvarjalci samimi kot tudi med literarnimi popularizatorji. Skratka, Antona Mahniča se je v slovenskem javnem mnenju prijel sloves nekakšnega janzenističnega mračnjaka, ideološkega skrajneža in nespravljivega inkvizitorja.

Kerže se pridružuje Mahniču naklonjeni smeri razmišljanja

To sliko, o kateri smemo mirno trditi, da je pretirana in enostranska, skušajo nekateri vendarle popraviti. V novejšem času sta Mahničevo literarnokritično delo v pravičnejši luči obravnavala Taras Kermauner in ne dolgo od tega Matija Ogrin. Mahniču naklonjeni smeri razmišljanja se sedaj pridružuje novo delo, katerega avtor je dr. Ivo Kerže, po rodu iz Trsta, profesor in avtor pomembne razprave o začetkih slovenske filozofije (Študentska založba 2008), sicer pa javno angažirani intelektualec, esejist in publicist. Kerže je razpravo o Mahničevi estetiki in literarni kritiki zagovarjal kot magistrsko nalogo ob koncu drugostopenjskega študija slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pod mentorstvom dr. Aleksandra Bjelčeviča, besedilo pa je v nekoliko dopolnjeni in razširjeni obliki pred nekaj tedni izšlo v dokaj obsežni knjigi, ki jo je tudi z ozirom na skorajšnjo 100-letnico Mahničeve smrti izdala Goriška Mohorjeva družba in je dosegljiva v slovenskih knjigarnah v Sloveniji in v zamejstvu.

Kerže razmišlja o Mahniču predvsem kot filozof, njegov prikaz Mahničevih pogledov na literaturo je natančen in temeljit

Od dosedanjih poskusov »rehabilitacije« Mahničeve literarne kritike se Keržetova razlikuje po dveh pomembnih značilnostih, in sicer po sistematičnosti ter celostnosti pristopa po eni strani in po specifičnem filozofskem zornem kotu obravnave po drugi.

Glede prve: Keržetov prikaz Mahničevih pogledov na literaturo je od vseh dosedanjih nedvomno najbolj natančen in temeljit. Pod svoj drobnogled ne vzame le Mahničevega pogleda na Gregorčiča, Stritarja in Tavčarja, na kar se navadno omejuje večina literarnih zgodovinarjev, ampak tudi na druge (pomembne in manj pomembne) slovenske in – kar je za slovensko literarno zgodovino nemara novost – hrvaške avtorje.

Glede druge: o Mahniču Kerže razmišlja predvsem kot filozof, in sicer na podlagi istega miselnega instrumentarija, ki ga odkriva pri Mahniču samem, namreč instrumentarija neotomistične filozofije. V svoji razpravi želi tako Kerže ob vsebinskem prikazu Mahničevih estetskih sodb in ocen pokazati zlasti na njihovo filozofsko ozadje, na Mahničeve miselne vire, ki jih ob sami Tomaževi misli (tu opozarjam na natančne Keržetove navedbe iz Summe Theologice) odkriva zlasti v tedanjih sodelavcih osrednje jezuitske, tedaj strogo neotomistično usmerjene revije Civiltà Cattolica. Obenem pa Kerže prepričljivo pokaže, da se Mahnič ni motil, ko je za posameznimi pesniškimi in proznimi izdelki naših avtorjev odkrival Kantov, Heglov ali tudi Schopenhauerjev vpliv, četudi le v obliki Zeitgeista, značilnega za idejni milje, v katerem so se naši svobodomiselno usmerjeni izobraženci gibali v zadnjih desetletjih 19. stoletja.

Kerže se dobro zaveda, da se Mahničeve literarne ocene v resnici niti med katoličani samimi v praksi niso »prijele«

V tem smislu Kerže Mahničevo misel prikazuje s simpatijo in izrazito naklonjenostjo, čeprav se trudi, da bi do predmeta svoje obravnave pristopal objektivno. Kritičen je malodane do vseh dosedanjih obravnav Mahničevega dela, tu in tam tudi do takih, ki so v osnovi Mahniču prijazna. Svoja stališča vedno podrobno utemeljuje, pri čemer se tudi sam poslužuje metodologije, ki je predmet njegove obravnave. Prevzem odločnega in doslednega neotomizma pa Keržetu predstavlja prelomnico, ki presega razpravo, o kateri teče tu beseda. On sam namreč pravi, da je »antimoderen miselni zasuk, ki si ga je zastavil kot cilj, možen le z odločnejšim prevzemom neotomistične misli, ki najde v Mahniču odličnega in nevralgičnega slovenskega zastopnika.«

Seveda se Kerže dobro zaveda, da se Mahničeve literarne ocene v resnici niti med katoličani samimi v praksi niso »prijele« in da danes tudi verni bralec na primer Gregorčičevo poezijo večinoma razume kot izraz pesnikove eksistencialne stiske, in ne kot izpoved določenega, s katoliškim naukom bolj ali manj neuskladljivega nazora, toda v sklepu svoje razprave postavi zanimivo tezo, in sicer da je moderno »eksistencialno« razumevanje umetnosti, katerega povezuje s »kantovsko-liberalnim« konceptom avtonomije, danes v resnici preseženo in da se najsodobnejše literarne struje vračajo k vsebinski, to se pravi vrednostni in idejni kritiki, kakršno je v svojem času gojil Mahnič.

Mahničeva estetika in literarna kritika je zanimiv bralni izziv za vse, ki se želijo poglobiti v zahtevne miselne dinamike, ki so obvladovale in v nekem smislu še obvladujejo slovenski kulturni prostor

S poskusom natančnega in filozofsko usmerjenega vpogleda v Mahničevo literarno kritiko Ivo Kerže seveda ne želi dvomiti o umetniški vrednosti ali izpovedni prepričljivosti tega ali onega dela naših pesnikov in pisateljev, ampak želi doseči preprosto to, da bi bilo bralcu jasnejše miselno ozadje, iz katerega so ta dela rasla, in to morda tudi mimo izrecnega namena njihovih avtorjev. V tem smislu je Keržetovo delo dragocen prispevek k boljšemu in bolj celostnemu vpogledu v našo kulturno zgodovino ob koncu 19. in v prvih letih 20. stoletja.

Je pa to branje tudi izvrstna priložnost za razmislek o tem, ali in v kolikšni meri ideologija nemškega idealizma še danes pogojuje naše poglede in ocene. V tem smislu predstavlja monografija z naslovom Mahničeva estetika in literarna kritika zanimiv bralni izziv za vse, ki se želijo poglobiti v zahtevne miselne dinamike, ki so obvladovale in v nekem smislu še obvladujejo slovenski kulturni prostor v 19., 20. in 21. stoletju, in to bodisi za tiste, ki delijo Keržetov »antimoderni« obrat, bodisi za tiste, ki so do omenjenega obrata zadržani.

3 KOMENTARJI

    • Dovolj je, če preberete omenjeno knjigo. 🙂

      Delo je, mimogrede, znanstveno zelo dragocena študija, nujno branje za vsakega, ki se bo v nadaljevanju ukvarjal s slovensko zgodovino in literarno zgodovino druge polovice 19. stoletja.

    • Dr. Krže razmišlja po katoliško in ima tudi katoliško miselno ozadje in to tudi izraža. Je pa res, da se to danes v tem norem modernem svetu zdi nekaj najbolj čudnega, kot da bi človek padel iz Lune. To samo kaže, kako je moderni svet postavljen na glavo in pokvarjen.

Prijava

Za komentiranje se prijavite