V iskanju srednjeevropske samobitnosti

Ob razvoju globalnih političnih dogodkov povezanih z nerešenim vprašanjem migrantske problematike, nenehnimi poskusi vmešavanja zahodnih političnih institucij v notranje zadeve posameznih držav EU, pa tudi eroziji tradicionalnih družbenih vrednot, se v ospredju vse bolj pojavlja vprašanje prihodnosti vzhodno-srednje Evrope in njene identitete.

Kako jo geografsko določiti oziroma omejiti, kakšne so njene karakteristike ter kakšno mesto imata znotraj nje Slovenija in slovenski narod. Na letošnjem poletnem duhovnem dogodku po imenu Magis, ki ga v državah Srednje Evrope že nekaj let organizirajo jezuiti, sem imel priložnost zaznati nekaj občnih značilnosti, ki povezujejo obravnavano območje, predvsem pa pokukati v dušo tukajšnjega človeka in na poseben način začutiti duha, ki že stoletja preveva tudi slovenstvo.

Ti, ti moja rožica …

Letos sem bil na dogodku edini slovenski udeleženec, čeprav se je vsako leto zbrala skupina navdušencev te jezuitske duhovnosti. Ob tem je o Magisu smiselno napisati še kakšno besedo. Gre za duhovno-družabni dogodek, pravzaprav skupino različnih mladinskih delavnic razporejenih po srednjeevropskih državah, z enim skupnim osrednjim dogodkom ob zaključku programa, ki je namenjen vsem udeležencem. Njegove korenine segajo v leto 2005, v čas Svetovnega dneva mladih v Nemčiji, ko so jezuiti vzporedno ob srečanju s papežem, pripravili tudi nekaj delavnic za mlade.

Odslej se tako po svetu, kot tudi na vzhodu Kontinenta, v poletnem času zvrstijo podobni dogodki. Gre za romanja, pohode, pisanje ikon, gledališke delavnice z biblično ali kakšno drugo versko tematiko, fotografske delavnice, karitativno udejstvovanje, taizejsko duhovnost ITD. V vsaki delavnici je kakšnih deset udeležencev, ob skupnem zaključku pa tudi do nekaj sto. Takrat je organiziran skupinski program, med drugim tudi festival narodov. Slovenijo sem zastopal s pesmijo Ti, ti moja rožica. V ritmih polke sem se zavrtel z energično soplesalko iz Sirije po imenu Lili.

Udeleženci Programa večinoma prihajajo iz Madžarske, Slovaške, Poljske, Češke, Romunije, Litve in Slovenije, a je v zadnjih letih tudi po nekaj obiskovalcev iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, predvsem Egipta, Sirije in Libanona. Letos se nam je prvič pridružila manjša skupina Hrvatov, v zametkih pa se pojavljajo tudi druge narodnosti, na primer Belgijci, Francozi, Španci, Portugalci, Italijani, Avstrijci, Američani in Kanadčani. Pestra paleta vsakovrstnih narodnosti in jezikov.

Madžarsko Brezje in bizarna srednjeveška krčma  

Za svoj letošnji »eksperiment« sem izbral romanje, ki se je pričelo v jezuitskem domu nekje na predmestju Budimpešte. V skupini smo se znašli Madžari, dva Poljaka, dve Belgijki, Sirka in jaz. Iz madžarske prestolnice smo že naslednji dan, oprtani z nahrbtniki, krenili v okoliško pogorje, kjer smo občudovali naravo, ostaline samostanov, ki so jih pred stoletji opustošili Turki, predvsem pa preživljali nepozabne trenutke v skupnem druženju in spoznavanju, duhovnem programu, smehu, pa tudi tegobah in odrekanju.

Pot nas je vodila preko »Božjega višavja«, ki ga zaznamujejo številne ostaline že omenjenih Božjih hramov in jam v hribovitih pečinah, ki še najbolj spominjajo na Potočko zijalko. Tam so svoj čas prebivali puščavniki in roparji. Pot pa nas je vodila naprej, vse do starodavne madžarske prestolnice in osrednjega verskega središča po imenu Esztergom ob slovaški meji, pa za kratek čas še preko meje v kraj Šturovo, v čudaško srednjeveško restavracijo, ki je zares vredna obiska. V njej je vse polno okostnjakov, pa kovinskih kletk in vsakovrstnih mučilnih naprav, pa tudi lesenega kmečkega orodja, strežba pa je dosledno nevljudna. In če kdo poprosi za vilice, namesto jedilnega pribora prinesejo velike lesene vile. Pričakuje se namreč, da obiskovalci jedo z golimi rokami.

Vegetarijanci so nadvse nezaželeni, natakar pa vsakomur z velikim veseljem razloži po kateri hrani se pogosteje »prdi«. Je še nekaj drugih »slastnih ocvirkov«, o katerih pa ni ravno na mestu razglabljati, ker so preveč sočni. Če pa koga zelo mika, naj se v Šturovo odpravi kar sam in vse skupaj podoživi na lastni koži. Ne bo mu žal. Ob zaključku »eksperimenta« smo se z vlakom vrnili v Budimpešto, že naslednji dan pa odpravili proti poljskemu Lodžu, da bi se udeležili še skupinskega programa za vse letošnje Magisovce.

Kaj šepetajo kamnite srednjeveške ostaline?  

Ko je govora o vzhodno-srednjeevropskosti se je potrebno ustaviti ob samostanskih stebriščih in zidovih. Geografski prostor, ki nima natančno začrtanih meja in čigar identiteta je na zahodu omejena z nemško, na vzhodu z rusko, se na severu izgublja v Litvi in na jugu nekje med Slovenijo in Hrvaško, pa tudi Vojvodino, je skozi dolga stoletja zaznamovala še zlasti njegova obrambna vloga.

Medtem ko je evropski zahod cvetel na vseh področjih, predvsem pa bogatel ter se napajal na račun svojih kolonij, so evropski vzhod pretresali številni nemiri, vojne, pustošenje in vstaje. Temelji samostanov (ponekod celo oltarji), kot prispodoba civilizacijskega in verskega izročila, so obstali navkljub vsem viharjem. So neizbrisni pečat brambovske vloge tega dela Stare celine.

Dandanes se zdi, kot da se zgodovina ponavlja, le da je tokrat fronta tudi na zahodu, od koder prodirajo ideološke čete pod prapori kulturnega marksizma, liberalizma in pokroviteljskih evropskih institucij. Še vedno se bije boj. Srdit boj. Brez prestanka, brez predaha. In le kdo bi vedel koliko ljudi je tukaj poleglo v vseh tistih grozovitih vojnah preteklih stoletij. In koliko ljudi je zaradi posledic vojn, pustošenj in totalitarizmov za vselej zapustilo te prekrasne kraje, še zlasti v 20. stoletju, ko je zahod celine užival blagostanje in demokracijo.

»Drugorazredni« Evropejci in žrtve zgodovine

Obravnavani del Evrope zaznamuje tudi občutek manjvrednosti. Pri Madžarih se izraža v odnosu do Avstrijcev, pri Poljakih do Nemcev. Tudi pri Slovencih je še vedno do neke mere prisoten, kar dokazuje pogosto primerjanje z drugimi, tudi z Avstrijci. Vzroki zanj so zagotovo zgodovinske in ekonomske narave.

Tudi občutek žrtve zgodovinskih dogodkov, je pogosto moč zaznati znotraj teh narodov. Pri Poljakih v kontekstu izgube neodvisnosti konec 18. stoletja in neuspešnih narodnih vstaj, pa tudi v povezavi s pretečo nevarnostjo v nepredvidljivi soseščini. Obenem lahko vzroke za takšno stanje odkrijemo tudi v 2. svetovni vojni in nenazadnje sovjetski okupaciji, dandanes pa v precejšnji osamljenosti na evropskem političnem parketu.

Na drugi strani pa se madžarski občutek žrtve povezuje z obdobjem Otomanskega zavojevanja in časom sovjetske nadvlade. Največjo zgodovinsko težo pa ima zagotovo Trianonska pogodba v skladu s katero so Madžari izgubili 2/3 državnega ozemlja, številčne madžarske narodne skupnosti pa so ostale odrezane od matične države. Slovensko vlogo žrtve lahko povezujemo z avstrijskim jarmom in občutkom  stalnega zatiranja ubogega slovenskega kmeta, turškimi vpadi, svetovnima vojnama ter navsezadnje notranjo tragedijo – komunistično revolucijo.

Zahodnjaki stavijo na državo, vzhodnjaki na narod

Pred stoletji, ko so Francoz, Anglež in Španec v rokah vihteli biče in priganjali svoje sužnje, sta se Madžar in Poljak spopadala s Turki in številnimi drugimi zavojevalci. Tu na vzhodu se je bil krvavi boj za golo preživetje, za biti ali ne biti. Nobenega razkošja. Sicer so vzhodno-srednje evropski narodi (vsaj nekateri med njimi) občasno imeli imperije (primer je Poljsko-litovska unija oz. Republika obeh narodov), nato pa bili izbrisani iz zemljevidov sveta.

Poljska konec 18. stoletja, Madžarska že v 16. stoletju. Prav zato je na evropskem vzhodu na pomenu pridobil narod, medtem ko le-ta na evropskem zahodu ne igra tako pomembne vloge. Šteje se predvsem država. Vsak državljan Francije je Francoz, vsak državljan Poljske pa še ni Poljak. Korenine so pomembne. V slovenskem prostoru so še vedno opazne delitve na »naše« in »vaše«, ki izhajajo iz obdobja snovanja narodove zavesti, ko so se pripadniki posameznih narodov med seboj ločevali po jeziku, po veri in po rodu.  Po preobrazbi slovenskega naroda v nacijo, pa takšen koncept postopoma bledi.

Vzhod se začne tam, kjer po »kafičih« posedajo »zgodovinarji« in »politiki«

Skupaj s soudeleženko romarske delavnice Belgijko Marieke, sva ugotavljala razlike med evropskim vzhodom in zahodom ter prišla do spoznanja, da jih tam ob Atlantiku preteklost kaj prida ne obremenjuje. Morda imajo malce slabo vest zaradi masakrov v Kongu – nekdanji belgijski koloniji, ki so jih zakrivili njihovi predniki, sicer pa v premlevanju polpretekle zgodovine ne vidijo smisla. To se je že zgodilo, zakaj bi se vračali k temu?

Prav nasprotno pa je vzhodno od nekdanje železne zavese. Tu še vedno strašijo duhovi 2. svetovne vojne, revolucije, odmev svinčenih totalitarnih let, množična morišča ITD. Na poljskih portalih so še dandanes priljubljene teme povezane s Hitlerjem in 2. svetovno vojno, pa tudi Katinskim pokolom. V zadnjem času pa je »v modi« še zlasti Wołyński pokol, ki naj bi ga zagrešili ukrajinski nacionalisti. Na sončni strani Alp pa so »na sporedu« predvsem množični poboji in Barbara rov.

Poslastica so kajpak tudi Tito, udba, partizani, domobranci in številni drugi »bajeslovni« junaki, ki burijo domišljijo odraslih »pravljičarjev«, ki s pivom v rokah posedajo po »oštarijah« kičasto okrašenih s »cekini« iz »dobrih starih časov«, pa Jocotovimi koledarji iz leta 2018, pa njegovimi upodobitvami na ladji Galeb, kjer z zanosom pozira kot kakšen maneken, držeč se za kovinsko ograjo palube. Opiti šoferji avtobusov, predčasno odpuščeni tovarniški delavci in obrtniki, ki vedo kaj je življenje in imajo najboljši recept za pravično politiko ter družbo, nadvse radi posedajo po takšnih plesnivih kotičkih še pozno v noč. Takšna instant duhovnost za izpraznjeno dušo, za širšo (slovensko) družbo pa kolektivni deficit.

In takšnih zgodovinarjev je še zlasti na Balkanu vse polno. Ta del Evrope sva skupaj z Marieke sicer ločila od vzhodnega dela srednje Evrope, in sicer še zlasti zaradi kulturne dediščine Otomanskega imperija. Tudi lastne izkušnje potrjujejo, da pogovori s pripadniki ostalih vzhodno-srednje evropskih narodov kaj hitro nanesejo na tematiko povezano z zgodovino in politiko.

»Poljak in Madžar sta brata dva, se skupaj vojskujeta in PRAZNUJETA!«      

Lahko rečemo, da vzhodno-srednji evropski prostor kaže določene skupne kulturno-zgodovinske in značajske poteze. Ob tem pa se pojavlja vprašanje ali je znotraj tega prostora mogoča tudi tesnejša povezanost med posameznimi narodi in državami, ali pa gre zgolj za nekakšno »gomilo« »skupaj nametanih« dežel. V zadnjih letih v evropskem političnem prostoru v oči bode skupina t. i. Višegrajskih držav in znotraj nje še zlasti »pajdaška« naveza med Varšavo in Budimpešto.

Morda se zdi, da gre za naključno koalicijo postkomunističnih držav vzhodnega bloka, ki se v strahu pred »fevdalci« iz Bruslja, med seboj povezujejo v nekakšno puntarsko tolpo, a daleč od tega. To je zgolj zunanja podoba te zveze, katere korenine segajo v čas srednjega veka, v leto 1335, ko je tedanji madžarski kralj gostil poljskega in češkega vladarja. Namen kongresa je bil zagotovitev trajnega miru med tremi deželami in skupno zavezništvo proti habsburški Avstriji.

Poljsko-madžarsko prijateljstvo pa je še nekaj stoletij starejše in se je prav tako pričelo razvijati v opoziciji do nemštva ter njegovih imperialističnih teženj. Pozneje se je večkrat pripetilo, da je tako madžarski, kot tudi poljski prestol zasedal en skupni vladar (personalna unija). Proti koncu novega veka in v obdobju novejše zgodovine, pa so Madžari in Poljaki ničkolikokrat priskočili na pomoč eden drugemu, in sicer tako v vojnah, kot tudi v protikomunističnih vstajah ter ob številnih drugih priložnostih.

Med drugo svetovno vojno je Hitler doživel hladen tuš, ko so njegovi tedanji zavezniki Madžari zavrnili zahtevo, da bi 3. nemškemu rajhu ponudili vojaško pomoč ob posredovanju na Poljskem, rekoč, da je odpoved sodelovanja v tem primeru stvar njihove narodne časti. Dandanes Poljska in Madžarska uspešno sodelujeta in se medsebojno podpirata v evropskih institucijah.

Včasih za preprečitev sankcij proti Poljski zadostuje že madžarsko nasprotovanje. 23. marec je celo razglašen za dan poljsko-madžarskega prijateljstva. Gre torej za naroda, ki sta lahko zgled dobrega, uspešnega, tisočletnega sodelovanja za preostale narode znotraj regije. Sožitje je mogoče navkljub vsem kulturno-jezikovnim razlikam in celo dolgoletni skupni meji.

In kje je  tu Slovenija?

Brez zadržkov lahko sklenemo, da so vse do razpada Habsburške monarhije naši kraji spadali v okvire Srednje Evrope. Z obdobjem države SHS, kraljevine SHS in naposled Kraljevine Jugoslavije pa se je ta dolga, tisočletje trajajoča doba postopoma zaključila, saj je naš prostor v tem času še vedno ohranjal močne gospodarske in kulturne vezi s tedanjo Češkoslovaško, verjetno tudi zaradi panslovanskih tendenc, a hkratnega odpora do nemštva. Šele po 2. svetovni vojni pa je bila naša dežela celovito vključena v jugovzhodno evropske gospodarske in kulturne tokove.

Nemščina je skoraj povsem izginila iz naših krajev skupaj z nemškimi narodnimi manjšinami, in sicer do konca zadnje svetovne tragedije. Sicer je res, da so v pogovornem jeziku ostale izrazito močne sledi njenega večstoletnega pronicanja v naš jezikovni prostor. Še zlasti od 60. let dalje pa so na Slovenskem pričele nastajati t. i. »jugoslovanske manjšine«, ki so s seboj prinesle svojo kulturo in jezik.

V podalpskem prostoru se pojavi tudi jugoslovanska popkultura. Z razpadom Nekdanje skupne države povezanost slovenskega prostora s širšim »jugoslovanskim« prostorom ostaja močna vse do današnjih dni, a obenem je moč zaznati, da se v javnosti počasi prebuja zanimanje za srednjeevropski prostor.

Še v 90. letih ni bilo čutiti pretiranega zanimanja za države Višegrajske skupine, medtem ko so dandanes javna občila polna novic z območja Poljske in Madžarske, še posebej v povezavi z moralnimi, pravnimi in gospodarskimi smernicami, ki jih ubirata navedeni državi. Tudi njuna gospodarska moč se krepi, kar med drugim dokazuje vse večje madžarsko zanimanje za 2. železniški tir.

Leta 2004 je bila ustanovljena celo katedra za študij zahodnoslovanskih jezikov. Tudi kakšen uspešen slovenski umetnik odkrije svoje življenjske priložnosti tam zgoraj na severu. Primer je Mitja Okorn. Ker mu slovenska »Dedek Mraz država« ni omogočila ustvariti kariere na domačih tleh se je podal na tuje. So se pa ravno zato Slovenci malce seznanili s kakovostno poljsko kinematografijo. In ko si zaželimo dobro češko pivo, ponj ni potrebno več odhajati v Prago, ampak ga je moč kupiti tudi v domačih trgovinah. Kakšne so možnosti, da se Slovenija v prihodnosti pridruži skupini Višegrajskih držav?