Mag. Jože Kozina: Potrebno bo torej spremeniti sebe

4

kozina-jozeNaš tokratni gost je specialist gospodarskega kriminala, mag. prava Jože Kozina, okrožni državni tožilec svetnik iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije. Po končanem študiju prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je leta 2011 magistriral na Pravni fakulteti v Mariboru.

Kot državni tožilec se ukvarja prvenstveno s kazenskim pregonom storilcev korporacijskih in davčno kaznivih dejanj, še posebno pa tistih, ki koreninijo v nezakonitih in sprevrženih praksah, povezanih s tako imenovanimi menedžerskimi prevzemi, ko so posamezniki z divjim lastninjenjem nezakonito zažirali v substanco kapitala firme, podjetja. Pravila za pošteno poslovanje obstajajo, vendar jih nihče ne upošteva. Tako lahko tožilci preganjajo kriminal šele takrat, ko je škoda že nastala in je protipravna premoženjska korist že davno odvedena »na varno«.

Zakaj ste se odločili ravno za študij prava in ne medicine, ali morda zgodovine? Kateri razlogi ali izzivi so prevladali za vašo odločitev? Ste v svojem poklicu zadovoljni? Katero področje ste obdelali v Vaši magistrski nalogi?

Odločitev za študij prava je bila pri meni žal prej posledica moje najstniške lenobe, dotedanjega izrazitega »kampanjskega« načina učenja in z njima povezane pomanjkljive opremljenosti tako s samim znanjem kot tudi z delovnimi navadami, ki zagotovo nista dosegala nivoja, potrebnega za študij medicine, kot pa morda rezultat neke moje zrele ponotranjene življenjske odločitve. Z nekoliko cinizma bi lahko pridal, da pregon storilcev korporacijske kriminalitete, ki ga večkrat primerjam s »Sifizovim delom«, štejem dandanes kot nekakšno pokoro za prej omenjeno mladostniško preračunljivost in sledenje liniji najmanjšega napora. Ampak zdaj je kar je. Nesporno pa mi doseženo ne more nuditi nikakršne podlage za takšno ali drugačno poklicno zadovoljstvo, še posebej pa to velja, če primerjam možnosti, ki jih lahko na svojem poklicnem polju uresniči zdravnik, katerega poslanstvo je pri meni cenjeno še vedno vsaj tako visoko kot je bilo v mladosti, ko sem za vedno zamudil možnost, da bi mu sledil tudi sam.

V magistrski nalogi sem se ukvarjal tako s teoretičnimi kot tudi praktičnimi vidiki davčnih izogibanj, davčnih zaobidenj in davčnih utaj kot modalitetami davčnih izmikanj, pri čemer sem se še posebej kritično opredelil do tako imenovanih davčnih oaz kot orodij za velikopotezno utajevanje in pranje zatajenih davščin ter s tem še enega v nizu skrajno dvoličnih ravnanj politične in poslovne elite tega sveta. Najnovejše ugotovitve v zvezi z njimi (Ciper, Britanski deviški otoki itd.), žal v celoti pritrjujejo mojim takratnim ugotovitvam o njihovi dejanski vlogi pri nadaljnjem bogatenju elit in vedno hujšem siromašenju ostalih prebivalcev tega planeta.

V Sloveniji smo doživeli že dva vala divjega lastninjenja in kraje družbene lastnine. Bojda se nam obeta še tretji val! Kako to, da so direktorji tako dolgo bogateli na nezakoniti način, delavci pa so največkrat pristali na cesti? Ali pravna stroka ni povsem dorekla pomena in odgovornosti članov nadzornih svetov? Zakaj država ne kaznuje kršiteljev družbenih pogodb? Zakaj za slabe poslovne odločitve do danes ni še noben nadzornik odgovarjal s svojim premoženjem, kot je navedeno v zakonu.

Ko se v svojstvu državnega tožilca soočam v zadnjem desetletju z najbolj rušilnimi in ekscesnimi oblikami korporacijske oziroma beloovratniške kriminalitete, mi je jasno, da se moje delo ne sme izčrpati zgolj v usmerjanju policije v predkazenskih postopkih, zbiranju dokazov ter vlaganju in zastopanju obtožb na sodiščih, temveč tudi v iskanju same geneze, ozadij oziroma sprožilcev tovrstnih deviantnih ravnanj, ki imajo lahko za celotno družbo tudi izjemno usodne posledice.

Kot po tekočem traku se pojavljajo vprašanja kaj je gnalo posameznika, ki je imel ob uglednem položaju v družbi, mesečni plači v višini več deset tisoč evrov in nizu drugih ugodnosti, ko se je odločil, da si na nezakonit način prilasti dodatno premoženje v višini več deset ali pa celo več sto milijonov evrov. Sociološke oziroma psihološke študije, ki bi se v povezavi s tem fenomenom ukvarjale s pohlepom, patološkim narcisizmom in drugimi vzpodbujevalci teh ravnanj v našem aktualnem poslovnem okolju, so več ali manj v povojih, zato ostanejo zadevni odgovori na ta vprašanja bolj ali manj neodgovorjena.

Še bolj pretresljivo pa je zame spoznanje, da običajno pri storilcih tovrstnih kaznivih dejanj, ni moč zaznati niti trohice obžalovanja oziroma kakršnikoli zunanjih izrazov peklenja vesti, čeravno si upam trditi, da jim je bolj ali manj jasno, da so v igri ničelne vsote s svojimi kriminalnimi praksami povzročili med drugim tudi povsem konkretne stiske in tragedije na strani tistih, ki so kot oškodovanci ostali brez zasluženih poplačil svojih terjatev, brez zaposlitve in z njo povezane eksistence oziroma bili zaradi njihovega pohlepa prikrajšani na kakšen drug način.

Zdi se, da se je pri tajkunih razraščal nek čuden relativizem, da se jim navkljub zavestnim in permanentnim kršitvam zakonodaje, ne bo zgodilo pravzaprav popolnoma nič! Ali se strinjate, da se je ves ta slovenski kriminal generiral v krizi odsotnosti osebne odgovornosti, etike in morale?

Če se ozremo nekoliko let nazaj, si bomo morali priznati, da smo mnoge posameznike, ki jim sedaj sodimo za največje korporacijske deviacije malodane častili, čeravno smo globoko v sebi vedeli, da se do bogastva, s katerim so se šopirili le-ti, pod nobenim pogojem ne da dokopati na pošten način. Že zgolj to dejstvo nam gotovo ne more biti v ponos.

Sicer pa menim, da smo dandanes več ali manj še vedno skoraj vsi usodno vpeti v iluzijo o tem, da potrebujemo samo ponoven zagon gospodarske rasti in vsi naši problemi bodo s tem rešeni. V resnici živimo oziroma bolje životarimo v strahotni zablodi, da se smisel življenja in z njim povezane sreče izčrpa že v permanentnem naraščanju naših plač, nenehnem vzpenjanju po klinih socialne in siceršnje družbene lestvice, vedno bolj produktivnem delu ter predanem porivanju vozičkov po nakupovalnih »svetiščih«.

Tudi s tem v zvezi nam je danes že bolj ali manj povsem jasno, da takšen potrošniški fundamentalizem ne vodi nikamor drugam kot v osebni in s tem seveda na koncu tudi družbeni bankrot, vendar bo po mojem prepričanju le malokomu izmed nas dana »milost«, da se bo še pravočasno iztrgal iz objema omenjenih paradigem, ki jih poganja tudi vedno bolj agresivna ekonomska propaganda, ki ti najprej ponudi nezdravo hrano in te navadi na niz nesporno škodljivih življenjskih praks nasploh, nato pa te že v naslednjem koraku ponudi sredstva za razstrupitev telesa, hujšanje, lajšanje depresij, raznoterih odvisnosti itd.

Protestniki pred vsem v Mariboru in v Ljubljani se zavzemajo za korenito spremembo politične kulture v Sloveniji, tudi za pravno državo, med drugim, pa čeprav s kockami v rokah! Ali potem problem krize slovenskega pravnega reda korenini v domala neprepoznavni in kratkotrajni tradiciji?

Protestnike žene na ulico predvsem spoznanje o brezizhodnosti položaja v katerega pa smo se po mojem mnenju zapletli deloma tudi sami zaradi našega slepega sledenja takšnim ali drugačnim neoliberalnim vrednotam, ki v nas ob usodni odsotnosti ustreznih duhovnih usedlin kot nekakšnega »imunskega sistema«, na izjemno prefinjen način vzbujala permanentne želje po raznoterih materialnih dobrinah in z njimi povezanih statusnih simbolih. Iz zgodovine je že dolgo znano, da nas slednje ne morejo niti potešiti niti nadomestiti tistih vrednost, na katere je moč cepiti neko kolikor toliko osmišljeno in s tem tudi lastnega obstoja vredno življenje.

Tudi če spremenimo obstoječi družbeno ekonomski sistem (enega smo pred dvema desetletjema že spremenili, vendar živimo danes po večinskem mnenju še slabše kot prej), se bomo prej ali slej srečali sami s sabo, in tu vidim ključni problem tega časa. Potrebno bo torej spremeniti sebe, in to v vseh ključnih kooradinatah naše eksistence (najpoprej odnos do sebe zatem pa tudi do soljudi, živali, okolja itd.)

Po mojem naziranju se eden od najbolj nevarnih procesov v Sloveniji zrcali v vedno večji družbeni neenakosti, ki jo povzroča in poglablja tudi korporacijska kriminaliteta z nezakonitimi in ničemer utemeljenimi milijonskimi premiki premoženja v žepe korporativnih elit.

Na domala nepredstavljiv vpliv poglabljanja družbene neenakosti tako na kakovost življenje posameznika kot tudi celotne družbe, opozarjata med drugim tudi angleška znanstvenika Richard Wilkinson in Kate Pickett v delu z naslovom Velika ideja. V zvezi z malo prej omenjeno nezadostno angažiranostjo posameznika pri vzpostavljanju skupnih podlag za kvalitetnejše sobivanje ljudi in narave zaradi prevlade posameznikovega »sebičnega gena«, je več kot pomenljivo tudi njuno kritično spoznanje, ki se glasi: »Namesto k boljši družbi je edina stvar, h kateri stremi skoraj vsak, kako bi izboljšal svoj lastni položaj v družbi, kakršna pač je.« V pravkar nakazani okoliščini korenini po mojem prepričanju srž vseh poglavitnih problemov, ki nas pestijo in nas bodo maličili tudi v prihodnje, če si tega končno ne bomo priznali in se seveda temu posledično tudi odzvali.

Ali je to morda posledica desetletja dolgega latentnega vpliva tako imenovanega revolucionarnega prava iz prejšnjega sistema?

Enega izmed zrelostnih korakov v prej navedeni smeri vidim tudi v prenehanju infantilnega sklicevanja na neke prejšnje čase in z njim povezane razmere. Tako kot mora vsak otrok enkrat odrasti in s tem prevzeti tudi odgovornost za svoja aktualna ravnanja, ne glede na doto, ki jo je prinesel iz otroštva, se mora tudi za vsako urejeno in zrelo družbo slej ko prej končati tovrstna potuha, ki pač ne vodi nikamor.

Kdo in zakaj zamegljuje in ne spoštuje insolvenčne zakonodaje? Ali gre pri tem za naklepna ali samo premišljena kazniva dejanja?

Insolvenčna zakonodaja, in z njo povezani insolvenčni postopki so podobno kot premnoge druge nevralgične točke naše pravne stvarnosti (menedžerski prevzemi, davčne mahinacije, »nasedla« bančna posojila, »črnograditeljstvo«, ponarejanje diplomskih in njim podobnih nalog oziroma potrdil o doseženi izobrazbi) idealno kotišče, preko katerih nepošteni posamezniki skozi takšne in drugačne kriminalne prakse plenijo ne samo zgolj poštene in v večini primerov tudi nemočne posameznike temveč tudi državo in z njo povezane institucije.

Dejstvo, da v svoji več kot desetletja trajajoči državnotožilski praksi še nisem zasledil primera, da bi se premoženje odlilo od stečajnega upravitelja v stečajno maso, ampak se kot po pravilu – enako kot to velja tudi v zvezi z drugimi prej omenjenimi mahinacijami – dogaja ravno nasprotno, me je že davno utrdilo v prepričanju, da gre za izjemno dorečena naklepna kazniva dejanja, pri katerih njihovi akterji v veliki meri izkoriščajo tudi nedorečeno oziroma celo ambivalentno zakonodajo.

V nekem komentarju na internetu, ki se je nanašal na Vas, sem bral, da bi bilo glede na Vaše sposobnosti in dosežene uspehe še najbolje za Slovenijo, da bi vas preprosto klonirali! Kaj menite o tem?

Pravijo, da ima zmaga sto očetov, poraz pa je sirota. V boju z organiziranim beloovratniškim kriminalom je posameznik že vnaprej obsojen na neizbežen poraz. Zmaga bo lahko samo kolektivna, ali pa jo preprosto povedano ne bo.

Zdi se, da je problematika lobijev vseh vrst v Sloveniji neobvladljiva. Slišal sem, da imajo lobiji vrhunske strokovnjake, ki z ustreznimi povezavami kreirajo zakonodajo, ki ustreza njihovim poslovnim interesom! Menim, da so problem državni uradniki, ker so, tako mislijo oni, »nenadomestljivi in nezamenljivi«! Kdaj boste na tožilstvu »ugriznili v to kislo jabolko«?

Obsežne policijske preiskave, ki se po celi državi sprožajo in sledijo praktično iz tedna v teden v povezavi z že potekajočimi predkazenskimi in kazenskimi postopki kažejo najmanj na to, da se je »kislih jabolk« v minulih dveh desetletjih nabralo kratko malo preveč, da bi jih bilo mogoče z obstoječimi represivnimi resursi ustrezno kazensko sprocesirati. O tem, kakšne signale pošilja s tem država z vidika specialne oziroma generalne prevencije tako aktualnim kot tudi potencialnim storilcem gospodarskih kaznivih dejanj, pa raje niti ne pomislim.

Ljudje so zadnje čase precej zmedeni! Mnogi se čutijo ogrožene spričo številnih goljufij, malverzacij in prevar domala na vseh področjih človeškega delovanja. V pehanju za dobičke je v nevarnosti celo zdravje ljudi… V mislih imam številne afere pri proizvodnji hrane (mleko, meso, genetika), reklamne natege potrošnikov s strani velikih trgovskih hiš, pa farmacevtske koncerne (prašičja gripa), privatizacije pitne vode itd… Ali je res dovoljeno vse, kar si kdo izmisli? Kam nas bo vse to pripeljalo?

V družbi, v kateri zaradi fetiša gospodarske rasti in z njim povezanega potrošniškega fundamentalizma cilj posvečuje sredstvo, se je v zavesti njenih članov s prevladujočo fabricirano identiteto, nekoč sicer jasna meja med dovoljenim in nedovoljenim, praktično v celoti zabrisala. V takih razmerah pa je diskurz o tem kam nas to vodi, sila negotov in temu ustrezno tudi nehvaležen.

Prepričan sem, da je med ljudmi vedno manj zaupanja in spoštovanja. Besede »odpuščanja« že dolgo nisem slišal… Pogrešam tudi več dialoga, na vseh ravneh medčloveških odnosov, da o strpnosti niti ne govorim. Ljudje se že za vsako malenkost tožarijo po sodiščih in zapravljajo denar… Mediacije še niso zaživele po pričakovanju. Naš pravni sistem pozna tudi hišni pripor. Zakaj po Vašem mnenju ni teh ukrepov sodišč več, še posebej za manjša kazniva dejanja?

Ko se začne konkretni kazenski postopek pred sodiščem, se običajno prvo vprašanje, ki mi ga zastavijo novinarji glasi: »Kakšno kazen boste predlagali?« Ljudje žal še vedno verjamejo v neskončno moč represije. Sam sem že dolgo prepričan, da je seštevek odkritega priznanja, iskrenega obžalovanja, temu ustrezne milejše kazenske sankcije v povezavi z vrnitvijo eventualno protipravno pridobljene premoženjske koristi tako z vidika specialne kot tudi generalne prevencije, vreden neprimerno več kot trdovratno zanikanje krivde in dolgoletna zaporna kazen. Žal prevladujoča družbena mentaliteta temu ne sledi.

Ekologija je zadnja desetletja pridobila na pomembnosti in ugledu. Pa vendar se zdi, da se človeštvu slabo piše… Ali gre pri vsem tem za pretiravanje, ali pa smo resnično pred samouničenjem? Tu se spet soočamo s problemom odgovornosti, saj največji svetovni onesnaževalci, kot sta Kitajska in ZDA sploh ne reagirata, Evropa s svojimi direktivami pa je bolj »papeška kot papež«! Kako ocenjujete »okoljsko zatečeno stanje« v Sloveniji, še posebej na kočevsko – ribniškem območju?

V kolikor bi bil danes za desetletje mlajši in bi se lahko ponovno odločil za specializacijo znotraj državnotožilske funkcije, bi namesto korporacijske kriminalitete izbral ekološko kriminaliteto, za katero menim da bo imela za prihodnje generacije že v naslednjih desetletjih, v kolikor ji seveda ne bomo »stopili na prste«, še veliko usodnejše posledice kot kriminaliteta s katero se ukvarjam sedaj.

Spoštovani gospod Kozina; najlepše se Vam zahvaljujem za sodelovanje in ta zanimiv pogovor. Pri Vašem odgovornem in pomembnem delu pa Vam želim čim več uspehov!

Pripis uredništva: pogovor je bil najprej objavljen v Kočevskem utripu

Foto: Franci Koncilija

 

4 KOMENTARJI

  1. »Po mojem naziranju se eden od najbolj nevarnih procesov v Sloveniji zrcali v vedno večji družbeni neenakosti, ki jo povzroča in poglablja tudi korporacijska kriminaliteta z nezakonitimi in ničemer utemeljenimi milijonskimi premiki premoženja v žepe korporativnih elit«, pravi tožilec Jože Kozina. Pravi tudi:«Če se ozremo nekoliko let nazaj, si bomo morali priznati, da smo mnoge posameznike, ki jim sedaj sodimo za največje korporacijske deviacije malodane častili, čeravno smo globoko v sebi vedeli, da se do bogastva, s katerim so se šopirili le-ti, pod nobenim pogojem ne da dokopati na pošten način. Že zgolj to dejstvo nam gotovo ne more biti v ponos.«
    Res to nam ni v ponos. Zlasti pa ne tistim, ki so to javno zagovarjali in vplivali na javno mnenje, politiko in moralo, in gotovo močno na državo prava, kar še vedno traja.
    Znova berem zame nepojmljivo in škodljivo ter nesprejemljivo izjavo nekdanjega rektorja univerze, ministra, profesorja pedagoga, še vedno javno najbolj vplivnega slovenskega ekonomista prof. dr. Jožeta Mencingerja, pravnika in predavatelja na Pravni fakulteti, ki leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To njegovo izjavo je objavil GV- Gospodarski vestnik št. 41; 17. oktober 1996 in GV št. 5; 9. april 1998, kar po moje pomeni konec javne morale in pravne države, saj kot mi je poznano izjava ni bila nikoli preklicana, niti obžalovana.
    Veliko se nas gotovo spomni tudi njegove javne izjave, »certifikati so le papirji«, skoraj brez vrednosti, pa so mnogi premeteni menedžerji lahko s temi »brezvrednimi« papirji potem zelo obogateli in podjetja prevzeli.
    To so odmevne izjave z usodnimi posledicami za moralo, pravo in državo in demokracijo. Nastala je država dvojnih meril, za protežirane in privilegirane bogate elite in za večinoma zavedene in oškodovane državljane.
    Spomnim se še zelo aktualnega članka »Bolj se bomo izogibali delnicam, več podjetij bomo morali prodati tujcem«. Poročila o prodajah so skoraj vsak dan. Dr. Mencinger pa sporoča ravno nasprotno, saj v TV nastopih zelo rad poudari, da zaupa samo depozitom na banki. So torej vrednostni papirji za varčevanje in naložbe za varnost in starost in za naložbe v kapitalske družbe, delniške družbe, potem le prevara? Smo zopet zavedeni? Razviti svet teh dilem ne pozna, saj so ravno te družbe nosilke »združevanja dela, znanja in sredstev«, nosilke tehnološkega razvoja, tudi novih delovnih mest.
    Zato se zakonsko ščiti predvsem interes družbe, ne menedžerjev, celo ne lastnikov.
    Pojavijo se sicer anomalije, a politika oz. pravna država jih tam hitro sankcionira. Razvoj zadnjih letv tujini to menda potrjuje, le v Sloveniji ne?
    Še vedno aktualno, čeprav po moje osupljivo je sledeče mnenje dr. Mencingerja: »Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov.
    V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost.
    Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki.
    Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež«.
    Ta stališča dr. Mencingerja, ki seveda niso edina, saj tudi drugi mnogi »slovenski ugledni ekonomisti in pravniki« bili podobnega mnenja, so njegova mnenja najbolj nazorna podpora menedžerjem, da postanejo lastniki bivših družbenih podjetij, čeprav je to skregano »ekonomijo in pravom sodobnih gospodarskih družb«.
    Ta Mencingerjeva mnenja so bila objavljena v članku »Tajkunizacija Slovenije«; tednik MAG – 3. November 2008.
    Ali je po vseh teh izjavah res še iskreno in smiselno čudenje in zgražanje, da država prava, ki jo postavlja država oz. politika, ni preprečila in ne dovolj sankcionirala »divje privatizacije – ropa stoletja?
    Ali je res vseh spornih privatizacij in deviacij in odtujene države oz. politike v Sloveniji kriv kar samo brezosebni neoliberalizem ?
    Po moje ne, je pa to udobna »kritična drža, da vse ostane tako kot je«? Recimo le »bobu bob«!
    Mogoče bi bilo potrebno pričeti kar z volilnim sistemom in ukiniti prevlado partitokracij, ukiniti čisti proporcionalni sistem, ki je model še iz »komunizma, partijskega enoumja«, ter mu dodati ustavno pravico volivca do izbire kandidata, to je pravica do preferenčnega glasu , da se preneha z » vsi smo odgovorni, a na koncu ni nobeden«.

    • Posamezniki niso dovolj močni za tovrstni kriminal, temveč jim to omogočajo omrežja s katerimi je Slovenija prepletena. Ne nazadnje, nekaj pomeni tudi podatek, da smo rekorderji v korupciji-denarne nagrade, nepremičnine po smešno nizkih cenah, zasedanje dobro plačanih delovnih mest itd., itd. Svoje prispevajo tudi organi pregona in pa sodišča, ki po mojem mnenju niso ustrezno učinkoviti.

      • Dajte dojeti dimenzije komunizma:
        “divjega lastninjenja in kraje družbene lastnine.”

        To ni res. Ne obstaja kraja družbene lastnine! Česa takega ni med pravnimi pojmi. Zato tudi ni kaznivo in tega nihče ne preganja.

  2. Ah, Kristus, spet tale Franci s citati iz leta 2008, pa piše kot da gre za vroče žemlje. In nakladanjem o partitokraciji in proporcionalnem sistemu.

Comments are closed.