»Poln kufer« feminizma in mačizma

32
2167
Foto: Troels Graugaard / Getty Images
Foto: Troels Graugaard / Getty Images

Mačizem in feminizem, ki ni nič drugega kakor žensko zrcalo prekletega mačizma, nista rešitev odnosa moški-ženska. Ženskam želim, da spregovorijo tudi brez pomoči skrajnosti in so slišane. Zato pa morajo izza govornice odstraniti te, ki to mesto monopolizirajo zase, a imajo polna usta »vseh žensk«.

So dnevi, ko mora vsak od nas v svojo »potovalno torbo« stlačiti preveliko dozo stvari, ki jih je mogoče nositi le s potrpežljivostjo. Ker pa je potrpežljivost redka vrlina med ljudmi, ima vsak prej ali slej »poln kufer«, kar pomeni, da je na svojem robu in da želi imeti mir oziroma bi si želel miru, da bi lahko svoj »kufer« lahko spraznil. Zame so taki dnevi med drugim kakšen 14. februar,  8. marec, 27. april ali 31. oktober. Za kakšnega »jugonostalgika« sta to 25. junij ali 26. december, za kakšnega protikatoličana pa morda 15. avgust, 1. november ali 25. december, velika noč in velikonočni ponedeljek, itd.. Smo si pač različni in zato nam različne stvari polnijo »kufre«. Res pa je, da smo zapostavljeni in diskriminirani od ustvarjalcev javnega mnenja vedno le eni in isti. Zato smo bolj upravičeni do polnosti naših »kufrov«, istočasno pa smo bolj utrjeni v potrpežljivosti.

Ob preteklem 8. marcu, mednarodnem dnevu žena, smo spet poslušali vse mogoče o ženskah. Razno razne feministične »asociacije« so nam pridigale o zapostavljenosti in podrejenosti žensk v družbi, doma in kjerkoli so se one spomnile. Še najhujše za žensko je po njihovo to, da so mame, razen, če popolnoma popredmeti otroka, ki ga ima, kakor bi imela igračko ali psa. Seveda si pri tem ne dovolijo reči nobene besede, ki bi jih spomnila, da je uboj nerojenega še vedno uboj. Ali pa da bi ženske spomnili na očetove pravice, ki kakor da ne obstajajo, dokler se otrok ne rodi. Zlo je že to, da se nerojenega otroka ne obravnava kot samostojnega subjekta, ker je pač njegovo naravno okolje maternica. Zanjo pa feministke pravijo, da je njihova in z njo delajo, kar hočejo…

»Skrajnice«, t.j. feministke, so dosegle, da sprejemamo kot samoumevno, da smejo le ženske govoriti o ženskih stvareh in o tem imeti svoje glasno izraženo mnenje. In to ne vse ženske, ampak samo one, velike duhovnice politične korektnosti. Kot pravi samozvani in od nikogar postavljeni kler so uzurpirale ne le govor / besedo, temveč tudi določajo, kaj se sme in česa se ne sme problematizirati. Tudi ta diskriminacija polni moj »kufer«, kajti sem zaprisežen zagovornik svobode misli in besede. Rad debatiram in razmišljam o vsem mogočem in se o tem tudi pogovarjam. Nimam pa rad, da mi kdo ukazuje, kaj smem in česa ne smem misliti in reči. Prav tako ne maram, da mi kdo grozi z nagobčnikom politične korektnosti in me tako z ustrahovanjem sili k molku.

Razmišljanje, problematiziranje in pogovarjanje (od debate do vnete razprave) je namenjeno iskanju in spoznavanju resnice. Kar je tudi glavni in edini cilj tega početja. Med drugim bi se kdaj rad srečal s kakšno feministko, ki bi bila članica društva, ki ne prejema denarja od države. Ki bi torej živela od svojih »vernic« ali od prepričanja o svojem prav. Ki tudi ne bi bila tako zadrto dogmatična, da bi zahtevala od mene vero v njene blodnje, temveč bi znala razumsko utemeljiti svoje poglede. Kajti – to naj bo jasno – feminizem ni nobena vera, temveč ideologija.

Zato bom spregovoril tudi o tem nesrečnem in izprijenem osmem marcu, ko se v nimbus kuje ženske, ker so ženske. Oprostite, ampak ne vidim razloga za to! Ne vidim nobenega razloga, da bi jim na ta dan moški kuhali kavo, če tega ne počnejo vse leto. Ne vidim nobenega razloga za vrtnico, če tega ne počno vse leto. Ne vidim nobenega razloga, da bi jih kovali v zvezde prav na ta dan. Ali bi to počeli zaradi najbolj seksističnega razloga, ker so pač ženske.

Prav tako ne vidim nobenega razloga, da bi se udeleževal kakšnih manifestacij in poslušal o njihovi »borbi za enakopravnost«. Ker se mi zdi, da govorijo prazne stvari, saj ne prepoznavam nobene diskriminacije, ki jo omenjajo. Še sreča, da slovenščina pozna le »umor« in ni možnosti, da bi govorili o »ženskomoru« kot novi kategoriji nasilne smrti. Pri nas, ko je človek umorjen, je to preprosto »umor« (za vse enako), le pri splavu nočemo govoriti o tem, da se s tem pobija ljudi. Kajti logika bi v takem primeru zahtevala vprašanje: »Ali ženske torej niso ljudje?« In spet si lahko predstavljam, kakšen prah bi se dvignil pri varuhinjah javnega mnenja, če bi to logično vprašanje javno izrekli.

Sem med tistimi ljudmi, ki sprejemamo temeljno različnost moški-ženska. To sta to edina dva spola, ki obstajata, z enakim dostojanstvom, enako bogopodobnostjo in enako grešnostjo. To izhodišče je tudi podprto z izkustvom in znanostjo. Vse ostalo je ideologija in nasilje nad dejstvi. Zato nikakor ne sprejemam izhodišča, da je boj edino naravno stanje med spoloma, kakor to vsiljujejo feministke. Vidim tudi, da se moški in ženske v svoji enakosti (ljudje smo) in različnosti krasno dopolnjujemo in na čudovite načine sodelujemo. Zaradi greha pa so naši odnosi obremenjeni, podvrženi zlorabam in slabostim, zlu kot takemu, kar povzroča vse trpljenje pred katerim si ne zatiskamo oči.

Vendar rešitev ni ločitev, individualizem, temveč pravičnost in pravica, potrpežljivost in naklonjenost. Vem, da je to težko, ampak zdaj že lahko rečemo, da vidimo, da tudi feminizem ni rešil ničesar, ker je pripeljal družbo do novega matriarhata, ki moškega zaničuje in ponižuje, ki ga dela odvečnega in ga feminizira do onemoglosti. Ker pa taka akcija nujno rodi reakcijo, bodo prav tisti moški, ki se najbolj srečujejo in sodelujejo z feminizacijo družbe, začeli delovati proti toku, ki bo ob svojem času pripeljal do novega mačizma (takrat bom proti njemu spregovoril), ki bo še slabši kakor stari. Taka predvidevanja se mi zdijo logična in nič kaj preroška.

Sem tudi proti vsakim seksističnim kvotam

Menim torej, da ženska, samo zato ker je ženska, ni nič posebnega. Ker imam vsakega človeka za posebnega, za nekoga, ki je edinstven in vsakemu želim zveličanje.

Zato menim, da ženska, ki je šefica, ni boljša ali slabša, kakor bi bila, če bi bila moški. Vsak se mora na svojem delovnem mestu dokazati kot oseba, kot človek. Zato sem tudi proti vsakim seksističnim kvotam, ki so danes za nekatera področja življenja politično korektne. Absurd in nesmisel tega nasilja se pokaže, če bi zahtevali moško kvoto pri šolnikih, v vrtcih, v državnih pisarnah, v društvih (tudi v feminističnih), v pravosodnih strukturah, ipd.? Neumnost! Zato sem tudi proti politično vsiljenim kvotam pri volitvah in vseh drugih področjih, ki feministke zanimajo. Proti sem, ker jih zanima le oblast in denar, ki si ga na pošten način pač ne morejo pridobiti. Če torej že, potem izbirajmo najboljše, ker so najboljši, in ne enačimo kvalitete s spolom.

Čas je, da se iščejo drugačne poti moško-ženskega odnosa. Mačizem in feminizem, ki ni nič drugega kakor žensko zrcalo prekletega mačizma, nista rešitev. Želim si, da bi ženske spregovorile tudi brez pomoči skrajnosti in da bi bile slišane. Zato pa morajo one izpred mikrofonov vreči te, ki tisto mesto monopolizirajo zase, a imajo polna usta »vseh žensk«.

32 KOMENTARJI

  1. “Zato sem tudi proti vsakim seksističnim kvotam, ki so danes za nekatera področja življenja politično korektne.”

    Jaz sem proti vsakim kvotam. Izbira naj se najboljše, ki so pač dosegljivi.

  2. Ponekod kvote so smiselne. Na primer ta, ki jo imamo v parlamentu, se mi zdi dovolj smiselna. Se pravi na splošno tam, kjer je govora o zastopanju prebivalstva. No pa tudi v parlamentu bi kvota morda lahko odpadla v drugačnem volilnem sistemu. Ko govorimo o poklicih oziroma industrijah, kvote niso preveč posrečena rešitev.

    Velika stvarna ovira ženskam, ki želijo imeti poklicno kariero, je hočeš-nočeš patriarhat. Se pravi patriarhat tudi ni rešitev ampak dejstvo in del problema, če nočemo imeti zasužnjene družbe. Prav tako ni rešitev odpravljanje patriarhata. Govorim samo o svobodni volji in pa pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Vsekakor tudi sam ne podpiram splava ali detomora. Hočem reči, menim, da prepoved ni prava pot, ne pri enakopravnosti spolov ne pri splavu, ampak je boljša pot zagotovitev pomoči. Prepoved je reševanje problema z prevalitvijo odgovornosti na tistega, ki pomoč potrebuje. Prepoved ni nobena rešitev, je samo pometanje težave pod preprogo. Torej prepoved je avtoritativna in socialno neobčutljiva rešitev.

    • Če je smiselno govoriti o kvotah tam, kjer gre za zastopanje prebivalstva, je treba kvote uvesti tudi za druge sloje prebivalstva. Npr. za ljudi, ki so udeleženi v tržnem gospodarstvu, za ljudi, ki niso sposobni skrbeti zase ipd. Zakaj samo za ženske?

      Seveda so kvote nesmiselne. Stvar politike strank je, kako obravnavajo določena družbena vprašanja in na tej osnovi dobivajo podporo prebivalstva. Tako je v demokraciji. V diktaturah ima glavno besedo manjšina, ki si je tako ali drugače priborila oblast in določa, kateri sloj bo privilegiran. Na račun večine. Kvote so element diktature in ne sposobnosti posameznika.

      • Smiselnost kvot je odvisna tudi od volilnega sistema. V sedanjem volilnem sistemu se mi zdijo štirideset odstotna kvota v parlamentu smiselna in pravična in sploh ne tako slaba rešitev. Polovica prebivalstva vsekakor ni manjšina in seveda je jasno tudi čemu bi jo nekateri najrajši izključili iz javnega življenja.

  3. Z avtorjem se strinjam da je sedaj feministični imperativ vsiljen moškim kot edini potrjen pogled na svet. Seveda je to narejeno z načrtom uničenja družine. Najprej se popolnoma sposti omejitve ženske seksualnosti s tabletko, splavom , spodbujanjem promiskuitete in na drugi strani se restriktira moškega v njegovi seksualnosti kot voditelja, skrbnika družine ipd.
    Pot pogube se začne počasi odvijati.
    Feminizem tako direktno vpliva na depopulacijo zahodnega sveta.
    Na drugi strani pa feminizem obstaja kot politično gibanje Bili so trije ločeni valovi feminizma. iz femnizma drugače izhaja homoseksualno gibanje oz. sedaj LBGT.
    Če bi avtor bil v toku z dogajanjem po svetu bi videl da že obstajajo moški odgovori na feministično gibanje kot je npr.gibanje Men go own way(MGTOW) ali red pill movement( po rdeči tabletki iz filma matrica). Lahko bi omenil še avtorje kot so Henry Makow, Rollo Tomasi, Michael E.Jones pa v zadnjem času zelo popularni Jordan Peterson profesor psihologije iz Toronta.

    • Tu moram absolutno vzeti v bran Pozniča oziroma njegovo domnevno neobveščenost. Stvari se dogajajo tu in zdaj. seveda je važno, kaj se dogaja v svetu, ampak tu in zdaj je potrebno reševati konkretne probleme. Glede določenih problemov je absolutno in za vse čase merodajna kmečka pamet. Veliko (pravzaprav preveč) gibanj se je pokazalo kot navadno sranje in jim ne moreš zaupat, saj gre za podtaknjence, ki govorijo in pišejo zelo prepričljivo, dejansko pa spuščajo sublimna sporočilca, ki pripomorejo k realizaciji zle ideje. Danes moraš, tako rekoč moraš biti nekakšen paranoik, nezaupljiv dio konca in dosledno slediti svoji svoji lastni iskrenosti. Jaz bi, čisto po domače, tem feminističnim čarovnicam preprosto vzel mikrofon iz rok. Ustanavljanje gibanj pomeni, da jih jemljemo resno. Lepo vas prosim, kateri normalni moški te ženskwe (oziroma bne vem, kaj so) jemlje resno?! Resno je potrebno vzeti le delovanje njihove sprevrženbosti in pokvarjenosti, ki vdira v instituciuje. Potrebna je zeklo možata reakcija, ne pa gibanja. V večini giubanj je neka pretirana estetika, kar pomeni, da homoseksualnost ni daleč …

      • Ja saj v Putinovi Rusiji so feministična gibanja že prepovedana. Pa tudi družinsko nasilje je tam legalizirano. Res najbolj pametno, da še mi naredimo tako in potem čimprej tudi posodobimo nuklearno orožje, da bomo še mi lahko ostalemu svetu začeli kazat svojo nuklearno moškost.

    • Lemans, po neki logiki so gibanja res bila pred estetiko. Dokler so bila gibanja surova, vendar pravična, smo jim lahko zaupali. Ko pa so kontrolo nad njimi prevzeli esteti, so se v svojem bistvu spremenila v antigibanja, pravzaprav gibanja proti samim sebi, saj je nekaj v njih samih povzročalo avtonevtralizacijo. Pravi učinek (spremembo na bolje) lahko prinese le udarec s pestjo po mizi. Ob feministkah, ki vse bolj kontrolirajo svet, mi je čedalje bolj jasno, da je bilo zažiganje čarovnic v srednjem veku pravzaprav pravično kaznovanje (čarovnice si predstavljam kot nekoliko bolj nežne feministke). Da se ne bi slabo razumeli. Jaz nisem za nikogaršnje zažiganje, toda delovanje modernih feministk kliče po odločnih ukrepih, drugače bo svet eksplodiral.

      • “čarovnice si predstavljam kot nekoliko bolj nežne feministke”

        Dvomim, da imate pravilno predstavo o čarovnicah.

        • Alfe, kdo pa ve, kakšne so bile v resnici (srednjeveške) čarovnice? Med njimi in nami je že zdavnaj pretrgan živi stik, mar ne? Ostajajo nam pisni in slikovni viri, vendar to ne more nikoli stoodstotno pokazati njihovo bistvo. Vsako informacijo o njih se lahko interpretira tako ali drugače. Jaz jih omenjam čisto ironično, ker jih moderni levičarji tako radi dajejo za prispodobo te in one (domnebne) nečednosti desničarjev, zlasti pa jih radi postavljajo za neko protiutež komunističnim pokolom v 20. stoletju. Psihološki učinek pri labilnih volivcih (torej ogromnemu odstotku) je: češ inkvizicija (Cerkev = Janša …) ista kot komunizem, skratka vsi so isti. Filozof Tine Hribar je šel še dlje, do Mojzesa.

          • Sem precej prepričan, da dokler so sežigali čarovnice se še ni rodil niti en moderen levičar ali desničar. Pač pa so čarovnice resnično sežigali konservativci, si predstavljam konservativci zelo podobni dandanašnjim.

          • Lov na čarovnice je povezan s spremembo doktrine KC v začetku drugega tisočletja, ko je bila uvedena gregorijanska reforma, ki je povsem spremenila dotedanjo Cerkev. Leta 1139 je bil sprejet zakon o celibatu, čeprav v Novi zavezi za kaj takega ni osnove. S tem je bi spremenjen odnos do spolnosti in poroke. Tudi zunaj same Cerkve. Tedaj se je uveljavil tudi pojem herezije in začelo se je preganjanje t.i. heretikov.

            Pred tem obdobjem so bile npr. ženske mističarke v cerkvenih krogih zelo cenjene in so imele status svetih žensk. Potem pa je v kratkem času model svetnice zamenjal model heretičarke in kasneje čarovnice. Glavni vir obtožb herezij se je dogajal na temelju brezbožnosti (čeprav je večinoma v resnici šlo za prakticiranje prvobitnega krščanstva) in seksualnosti. Češ ženske so seksualno nenasitne, ponoči letijo, povzročajo impotenco, kradejo penise in ubijajo otroke itd.

            Torej, reforma KC je povzročila, da je tisto, kar je bilo pred tem sprejeto z občudovanjem, potem postalo stvar herezije in čarovništva.

          • @tine Hvala lepa za namig, zelo zanimiva tema. Kot pravi literatura o Gregorjanski reformi, so čarovniški procesi tesno povezani s celibatom, ki se je več stoletij uvajal v Katolištvo in pomembno vplival tudi na razdeljevanje Krščanstva po ločinah. Sicer nekateri štejejo med žrtve gonje proti čarovnicam tudi umor antične filozofinje Hipatije, leta 415 nš. v Aleksandriji. Ravno zato je menda Hipatija precej čislana med feministkami. Kot kaže se v nekaterih delih sveta – predvsem po Afriki – poganski čarovniški procesi še vedno dogajajo: https://www.nationalgeographic.org/news/witch-trials-21st-century/

          • Tine, iz današnje perspektive so stvari videti take kot jih opisuješ. V tistem času pa so za tako korenite spremembe ali odločitve morali obstajati dobri razlogi. Poglej, še danes, v 21. stoletju, koliko primitivnosti je na svetu. Na neki kritični točki je potrebno začeti delati red, saj gre v bistvu za preživetje večine. Takratne čarovnice si predstavljam kot na primer Svetlano Makarovič. Težko bi našel žensko (ali karkoli je že), ki mi je bolj zoprna. In ne dam roke v ogenj, če bi jo srečal na kakšnem ljubljanskem mostu, da je ne bi vrgel v Ljubljanico.

          • @Lucijan Tudi jaz sem najprej hotel primerjat čarovniške procese s holokavsti, pomori, genocidi, pogromi in delovnimi taborišči a so to precej bolj množični sodobni pojavi od čarovniških procesov. Čarovnice so ponavadi vsaj imele sojenje, četudi lažno medtem, ko so žrtve naštetih pojavov dobile kvečjemu hitro sojenje drugače pa kvečjemu selekcijo.

            No ja, saj kaj pa je bila drugega Klemenčičeva protikorupcijska komisija kot levičarska inkvizicija. Vsaj tako je izpadlo.

          • Ojoj! Samo se prosim prej vprašaj kdo bi bil v tem primeru večji primitivc: Ti ali Svetlana Makarovič?

          • Pongre, če vržeš Svetlano Makarovič v Ljubljanico, se bo malo skopala in to je to. To ni primitivno dejanje, ampak koristno.

          • Zaradi mene lahko v Ljubljanico pomečeš in Svetlano Makarovič in Franceta Cukljatija in vso ostalo levo in desno politično estrado. Pa naj ti ploska kdor koli hoče.

          • Pri obtožbah čarovništva ni šlo za preganjanje posameznih nesimpatičnih svetlan, temveč za načelno obrambo nove družbene doktrine, ki je bila na ravni množic sprejeta kot nenaravna in v nasprotju s prvobitnim krščanstvom. Torej, tedanji progresivci so bili inkvizicija, katerih žrtve so bili konzervativci, ki je niso bili pripravljeni sprejeti.

            In zgodovina se ponavlja, samo sedaj v obratno smer. Tudi danes progresivci nasilno uvajajo protinaravno doktrino teorije spolov in drugih sprevrženosti, uničenja družine in krščanske kulture itd. Preganjani so spet konzervativci, ki se temu upirajo.

          • @tine Takrat je že res bilo tako – dejansko se je šlo za krepitev moči rimske cerkve. Danes pa vseeno ni čisto tako. Tako feministična teorija spola kot nekatere desno-konservativne predstave o spolu so skrajne oziroma nenaravne. Družine in krščanska kultura so bile preden si jih je olastila rimska cerkev in bojo tudi poslej.

      • Gre za evolucijo ne za gibanja.Ženske se iščejo partnerje po družbeni lestvici navzgor (hipergamija),medtem ko moški navzdol.glej: jordan peterson hypergamy

  4. Ampak eni pa res tisčletja stare dogodke obvladate, kot bi bili zraven. Celo celibat odmahnete z roko, češ zanj ni osnove. Kot bi Cerkev bila neko društvo, kjer se prepucavajo neki nadebudni bogoslovci, ki si izmišljajo zakone in zakramente po lastnem vzgibu. Več arogance je v tem, kot v vsem ostalem skupaj.

    • Če duhovščina lahko razčiščuje kaj kakšna so intimna pravila obnašanja v naših posteljah potem ni nič bolj arogantno, če mi debatiramo kakšen je smisel celibata v krščanski Cerkvi. Še več, glede na zgodovino celibata, zgodovino Gregorjanske reforme, v krščanski Cerkvi imajo tovrstna razčiščevanja mnogo stoletij dolgo brado. Bi se že skoraj lahko reklo – so tradicionalna. In hvalabogu, da je tako, da nam več ni potrebno slepo ubogati ampak lahko o tem kakšno rečemo in se o tem tudi poučimo.

    • PS: Je pa že boljši ta šport kot pa metanje naključnih mimoidočih v ledeno mrzlo Ljubljanico.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite