M. Zalar, blog: Smetišče na Slovenski

1

Ko sem se pred tednom dni šele prvič sprehodil po za promet zaprti Slovenski cesti, sem se dobrih dvajset let kasneje počutil skoraj tako kot med slovensko osamosvojitveno vojno. Spomnim se, da je bilo takrat ozračje nekoliko napeto, ceste so bile malo bolj prazne, več je bilo vojakov in policistov. Tudi danes je ozračje na Slovenski cesti nekoliko napeto, cesta je malo bolj prazna, red pa delajo redarji v rumenih lajbičih, ki mimogrede z mahanjem odzdravljajo na razposajeno trobljenje voznikov mestnih avtobusov.

Vrhunec je seveda Koželjeva iznajdba tistih neudobnih kovinskih stolov na paletah, kar mene dejansko še najbolj spominja na barikade, sploh v kombinaciji z malomarno napetim rdeče-belim trakom, kakršne uporabljajo na gradbiščih ali na športnih prireditvah. Prejšnji teden sem mislil, da so trakovi nekakšna začasna rešitev za en večer, a v petek, ko sem šel tam okoli z avtom (iz firbca, da bi videl, kje je zdaj obvoz), in včeraj so bili trakovi še vedno tam. Meščanom, ki plačujejo parkiranje na makadamskem parkirišču, kjer bi sicer morala stati Narodna univerzitetna knjižnica, se to verjetno ne zdi nič nenavadnega.

Da še nisem videl človeka, ki bi na teh paletah posedal, je normalno, saj stojijo sredi ceste, po kateri z nezmanjšano hitrostjo vozijo mestni avtobusi, taksisti, policisti, reševalci, dostavljavci, stanovalci in verjetno še marsikdo. Skratka, najboljši sodelavec na svetu in podžupan profesor Koželj je s to ogabno rešitvijo iz smeti spet dokazal, da očitno ni s tega planeta. Če so za to – in za razširjeni pločnik – plačali 50 jurjev, se lahko samo zasmejem.

Šele iz prakse sem videl, kako malo so z zaprtjem Slovenske ceste pridobili tako avtobusi kot tudi pešci. Praktično nič. Namreč, avtobusi so že pred zaprtjem vozili po rumenem pasu, tudi zdaj pa morajo stati pred semaforjem na križišču s Čopovo. Tam sicer utripa rumena luč, a prednost imajo pešci. Seveda pa nič niso pridobili niti pešci. Če prav razumem, sprehajanje po sredi Slovenske ni dovoljeno, če že, je pa smrtno nevarno, ker voznikom avtobusov seveda ne pride na pamet, da bi vozili počasneje.

Včasih se mi zdi, da se že ponavljam – ampak ponavljajo se tudi skrajnosti, ki bodo na koncu morda eskalirale kar v vnovično izvolitev Jankovića za župana. Takrat bom dokončno vedel, da temu narodu ni pomoči.

Več: blog Nergač


1 komentar

  1. Za ta narod še ni pomoči. No, ko bodo njegovi mučitelji ugotovili preprosto formulo, se bo vse drastično stopnjevalo verjetno vse do “doppolnjeno je”. In formula? Ja, kaj ne veste? Bolj jih tepeš, rajši te imajo. Na finančnem področju se to očitno dobro obnese. Ko se bo začelo fizično, bo morda narod spregledal. Morda dovolj zgodaj da si bo rešil vsaj ubogo dušo.

Comments are closed.