M. Vidmar, Novi glas: Svetost, ne grešnost

0

Premislek o tem, kaj je za človeka bolj bistveno

Zavedanje grešnosti ima pomembno mesto znotraj krščanskega življenja. Vsaka evharistija se konec koncev začenja s kesanjem, pred veliko nočjo in božičem, največjima praznikoma, imamo postni in adventni čas, v katerem je poudarjena spokornost. Iz sveta je izginila grešnost, občutek za greh, greh kot tak. Vendar se tokrat ne bi posvetil tej misli, pač pa grešnosti v povezavi s svetostjo. Ali bolje, svetosti kot taki, saj sem mnenja, da smo morebiti bolj kot na grešnost pozabili na svetost.
Obračam se na prof. Antona Strleta, ki v uvodu v Koncilske odloke zapiše: “Ni dobro govoriti o grešni Cerkvi, ker greha ni mogoče prištevati k njenemu bistvenemu jedru, saj je Cerkev bolj Kristusova kakor pa naša in ne bo nič izgubila, ko bo končno greh iz nje odstranjen”. Sam bi si drznil iti korak dlje, korak na začetek ali korak na konec, korak, katerega središče je Jezus Kristus.
Najprej se lahko vprašamo, kako pa je bilo v začetku? In odgovor je precej preprost, z njim pa mi vsakič znova postrežejo, teološko sicer nepodkovani, veroučenci. Ko si predstavljamo, kakšen je bil prvi človek pred grehom, je njihov odgovor, da je bil vesel. Ker še ni grešil. V samem bistvu je bil človek ustvarjen kot vesel (kot svet), podarjena pa mu ni bila grešnost, pač pa k njegovemu bistvu spada svoboda, izkoriščanje le-te pa potem pripelje do greha. Grešnost torej ni bistvena za človeka.
Podobno ugotovimo, ko zremo h koncu časov. Strle za Cerkev napiše, da bo eshatološka, poveličana Cerkev še vedno Cerkev, odvzeto ji bo nebistveno in to je greh. Tudi odrešenemu človeku bo odvzeto bistveno, greh. In še vedno bo človek. Človek, ki se bo vrnil v objem usmiljenega Očeta.

Več lahko preberete na noviglas.eu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.