M. Tušak, PlanetSiol: Socializem zaznamoval ljudi, s tem, da lahko vse ukradejo

3

Psiholog Matej Tušak je svojo poklicno pot posvetil predvsem psihologiji športa. S svojim znanjem je do vrhunskih rezultatov pomagal marsikateremu slovenskemu športniku. Je avtor različnih knjig in več kot 300 znanstvenih člankov, v katerih teoretična znanja s področja psihologije športa združuje s praktičnimi izkušnjami. Zaposlen je na fakulteti za šport in filozofski fakulteti, kjer predava psihologijo in psihologijo športa. V zadnjem času poskuša znanje iz sveta vrhunskega športa prenesti tudi med menedžerje in podjetnike. Mi smo se z njim pogovarjali o njegovem pogledu na politiko in na pomen psihologije v tej družbeni sferi.

Kakšen pa je značilen profil slovenskega volivca?
Ljudje, tudi izobraženi, ne razumejo širine in ne vidijo stvari drugače kot na način, s katerim so determinirani. Mnenja in stvari, ki jih slišijo v medijih, jemljejo kot dejstvo. Kdo ve, kaj je dejstvo pri obtožbah, ki jih mediji posredujejo volivcem o tem in onem politiku?

Obtožba je seveda dejstvo. Ali je politik to res naredil, je pa vprašanje. Prvič, stvar sploh še ni prišla do konca na sodišču, drugič, pojavlja se vprašanje zaupanja v sodišča. Eni diskreditirajo sodbe, da tako postavljajo pod vprašaj vse, kar se tam dogaja, po drugi strani pa nikoli ne vemo, ali je to res.

Samo poglejmo totalitarne sisteme, kjer se to dogaja. Kdo nam lahko zagotavlja, da je pri nas vse prav? Ljudje pa se držijo svojih stališč, ki jih imajo, in niso pripravljeni videti širine vseh informacij, ki pa jih niti nimajo. Stereotipno dojemanje ljudi in pojavov je, da prebereš tisto, kar potrjuje tvoje mnenje o tem, vse preostalo pa zavrneš, diskreditiraš ali tega sploh ne prebereš.

Tako se ustvarjajo nasprotni poli in se onemogoča pametna presoja ljudi, ki pridejo na volitve s svojim programom. Pri nas programi, gledano realno, ne zmagujejo, ampak zmagujejo ljudje oziroma propaganda o ljudeh ali proti njim. To je pa težava slovenskih volivcev, na to se ujamejo.

Ujamejo pa se zaradi nerazgledanosti, pravite?
Tudi zaradi determiniranosti, ki je posledica zgodovinskih dejstev. Še vedno imamo veliko ljudi, ki so determinirani s socializmom, in veliko ljudi, ki so determinirani z ekstremnim, krutim kapitalizmom. To so ljudje, ki nočejo slišati in videti realnosti. Ampak to ne pomeni, da so slovenski volivci neumni. Daleč od tega. To je pač zgodovinski sistem, ki je zaznamoval našo družbo drugače, kot je na primer avstrijsko ali pa švicarsko.

Po drugi strani se veliko huje kot v Sloveniji dogaja v Severni Koreji. Če pogledaš njihovo družbo, se vprašaš, ali so to najbolj neumni ljudje na svetu, ker ne vidijo tega, kar vidimo mi vsi. Mi vidimo, ker smo zunaj tega, oni pa ne, ker so desetletja dobivali popolnoma enosmerne informacije.

Petdeset let smo v socializmu dobivali samo ene informacije. Če si dobil drugo informacijo, če si upal pomisliti drugače, si bil nevaren za sistem in so te diskriminirali, zaprli ali pa v skrajnem primeru celo odstranili. Ljudje so se zato naučili razmišljati drugače. Kar se je dogajalo v letih zatem, vsega tega ne more izbrisati. Mislim, da bo potrebnih še precej let, da se bo pogled na splošne življenjske težave liberaliziral tako, da bo širši od današnjega.

Politiki morajo biti spretni tudi v medsebojnih odnosih, na primer v pogajanjih o reformah in koalicijskih pogodbah, ne samo v odnosu do volivcev.
Ključna stvar so komunikacijske spretnosti in čustvena inteligenca, kar pa je v nekaterih primerih lahko premalo za učinkovitost, če imaš na drugi strani ljudi, ki tega pogosto ne znajo in so tudi povsem neprimerni kot osebe, ti pa jih moraš spraviti zraven, ker drugače ne moreš sestaviti koalicije. Kaj ti pomaga, če si zelo spreten, ko pa je nekdo na drugi strani negativističen, ozek in nekaterih stvari ne vidi?

V vsakem primeru so čustvena inteligenca in medosebne spretnosti koristne. Nekateri politiki bi lahko bili veliko bolj uspešni, če bi znali biti bolj čustveno inteligentni, kot so. Na drugi strani so nekateri razmeroma zelo čustveno inteligentni, vendar se skrivajo za popolnim neznanjem in dolgoročno naredijo državi veliko škode, ker ne razumejo vsebin. A so čustveno inteligentni in se jim tako uspe razvijati skozi dolgo obdobje.

S čustveno inteligentnostjo, ne pa s kakovostjo dela ali konsistentnostjo politike pridobijo volivce. Ti se na koncu sami odločijo, ali hočejo imeti vodjo, ki bo znal narediti rezultate, ali pa nekoga, ki bo všečen.

Po kakšni neverbalni komunikaciji bomo spoznali politika, ki laže?
Prvič, besedna komunikacija je drugačna od nebesedne. Besedna kaže, kar hočemo povedati, nebesedna pa nasprotje. Tisto, kar znamo nadzorovati, so obrazna mimika, verbalni kot in še roke. Drugi kanali, ki so dlje od možganov, noge, drža telesa, obrnjenost k človeku, pa bodo ustrezali našemu počutju.

Na primer: z nekom smo prijazni, z njim se pogovarjamo in ga gledamo v oči, drža telesa pa je toga. Če ste z nekom v prijateljskem odnosu, je drža mehka. Trdi, zakrčeni ste, ker komaj čakate, da bo sogovornik šel. Nekdo, ki je spreten, bo opazil, da nebesedna komunikacija ni skladna z besedno. To je prvi znak, da politik laže.

Drugi znak je poudarjanje izrazov. Ko je nekdanja žena umrlega srečna, ker bo nekaj podedovala, mora jokati, da tega ne pokaže. Ker ne čuti žalosti, ampak veselje, ne zna jokati, tako joka izjemno na glas, ker ne ve, koliko je realno, te realnosti ne čuti. Pretirano čustvo, ki ni skladno z realnostjo, kaže, da lažemo.

Tretja stvar so mikroizrazi, ki jih težko nadzorujemo in se pojavijo, takoj ko politika vprašamo nekaj, na kar ni bil pripravljen. Ta mikroizraz je dolg desetinko sekunde in ga večina ljudi ne opazi. Bolj kot je politik spreten, hitreje bo vzpostavil izraz, ki kaže, kar hoče pokazati, ne pa tistega, kar čuti.

Nekatere politike sem pripravljal na soočanja in žal sem videl, da tisto, kar je realnost, velikokrat niti slučajno ne odraža tega, kar volivci vidijo na televiziji. Ljudje so za kamerami velikokrat še slabši kot pred kamerami. Čeprav jim očitamo, da ne znajo nastopati, tam pokažejo tisto, kar hočejo, v resnici pa so lahko še bistveno slabši ljudje.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


3 KOMENTARJI

  1. Superiorno aktualna tema.

    Negativna posledica laži politikov je tudi, da dajejo slab vzgled, saj marsikdo misli, da lahko tudi on laže.

    Laž in kraja, pa sta nerazdružjiva dvojčka.

    Ali se še spomnimo kako znajo nekateri politiki obljubljati in zavajati, potem pa se zgodi ravno nasprotno?!

    To je laž z velikansko škodo za skupnost.

  2. Ali se lahko slovenska skupnost obvaruje pred pogubno lažjo pred pomembnimi odločitvami?

    Ali imamo izoblikovane¨”standarde resnice” in kako jih preverjamo, če jih dosegamo ob vsaki pomembni razpravi in odločitvi?!

    Standarde resnice, gotovosti in verjetnosti je izoblikovala sodna praksa za potrebe sodišč.

    Zakaj pa jih še ni izoblikovala pozitivna politika za svoje potrebe?!

  3. Že stari Grki so vedeli, da je zdrav duh v zdravem telesu.
    Žal, če se danes sprehodiš po Atenah temu tudi ni videti tako.

    V našem socializmu je bila čustvena inteligenca tabu tema bi tekla.
    O grozotah po 2. vojni se jasno javno absolutno ni govorilo; v posamezni družinah pa kakor kje?! In kako bi se človek v takem vzdušju lahko normalno razvijal?
    V vsakem primeru ne gre brez posledic. Ko se jih zaveš pa te čaka še dolga doba okrevanja …
    “Na čigav račun že”?!

Comments are closed.