M. Trošt, RtvSlo: Kdaj bomo tam?

21

Svet žaluje. Nemara prvič iskreno za katerim od politikov, kot se je zapisalo enemu izmed satiričnih ameriških biltenov.

Verjetno nismo le Slovenci taki, da se hitro zadovoljimo z nečim. Dobimo odgovor in ne drezamo dalje. Raje si potem praskamo lasišče (ali plešo) in razglabljamo o tem, kaj dejansko je avtor skušal povedati. Verjetno so taki tudi drugi. Nekateri vprašajo. Ali pa imamo izjemno idejo, a jo uresničimo le toliko, kolikor je treba. So tudi drugačni. Tiste, ki kopljejo dlje in globlje, imenujejo recimo knjižni molji. Zakaj molji? No, saj ni tako pomembno. “Živite dolgo in uspevajte,” kot bi morda rekel kdo izmed Vulkancev (za tiste s povešenimi čeljustmi, morda Spock v kultni televizijski seriji Zvezdne steze).

V ZDA denimo je izražanje političnega prepričanja nekaj najbolj naravnega. Brez oholosti, brez očitkov bi bil lahko republikanec ali demokrat. V bistvu tudi vesoljec, ampak to je druga zgodba. Poskusite zlepa tudi pri nas …

Med politiki, ki se danes klanjajo življenju in dosežkom Nelsona Mandele, je veliko takih, ki jih ne bomo nikoli omenjali v istem stavku z njim. Na žalost se uspeh sodobne evropske ali pa ameriške, vsekakor pa zahodne politike meri in računa predvsem z uspehom na voliščih. Še pred tem pa z ilustrativnimi dokazi, češ v našem mandatu smo sprejeli toliko in toliko zakonov, sprejeli toliko dopolnil in na ključne položaje imenovali toliko in toliko ljudi manj kot tisti zlobneži pred nami. A tistih, ki imajo dejansko kaj pokazati, je manj. Bistveno manj.

Učenje politike od največjih mojstrov je nekaj, česar ne more biti nikoli preveč. Ali odveč. Tu in tam se pojavljajo ljudje, ki vidijo širše, ki vidijo dolgoročne cilje in vedo, kam in kako je treba usmerjati svojo energijo. Mandela je simbol teh ljudi. Ikona.

Vel: MMC RTVSLO


21 KOMENTARJI

  1. Mandela je pravo nasprotje Tita.

    Prvi je dokazal kako je mogoče uvesti demokracijo na mehak način.

    Drugi pa, kako jo je mogoče poteptati na krut, grozljivo genociden način.

  2. Veliko pa pove tudi to, da se bo na pogrebih obeh zbrala svetovna politična elita. O svetovni politični eliti, seveda.

  3. Število pogrebcev ni merilo za moralno oceno človeka, saj je veliko takšnih, ki se pogreba udeležijo zaradi interesov po dediščini, zaradi radovednosti in zaradi srečanja s konkurenti.

  4. Se strinjam. Bojim pa se, da bi bilo vaše mnenje o tem drugačno, če bo na Titov pogreb prišla le Brežnjev in Gadafi.

  5. Jugoslavija ni bila interesno področje le za Sovjetsko državo s svojimi sateliti, ampak tudi za zahodne države in je bilo to potrebno pokazati.

    Poleg tega pa se je za njegovo dediščino potegoval tudi tretji svet, ker je predsedoval neuvrščenim.

  6. Sledil bi lahko samo še zaključek, da se bodo sedaj na pogrebu predsednika Mandele zbrali svetovni liderji smo zaradi diamantov, zlata in drugih dragocenih mineralov, ki so jih polna nedrja njegove države.

  7. Vse te vzhičene izjave o Mandeli z vsega sveta so več kot pretirane. Vse skupaj ni nič drugega kot biznis. Koliko večjih mučenikov od Mandele je bilo samo v 20. stoletju! Za vsem seveda stoji svetovni homoseksualni lobi. Kaj je po svoji spolni usmerjenosti denimo Bill Clinton, ki se je imel usrat od samih presežkov ob hvalospevih Mandeli? Sam afere z Monico Levinsky ne morem videti drugače kot, da je bila še globlje v ozadju kakšna homoseksualna afera, pa so jo prekrili z Monico. Tudi vsi ti široki nasmehi Mandele (tako široki, da bi lahko čisto po afriško komu odgriznil glavo) se mi ne zdijo nič drugega kot ženski nasmehi, vgrajeni v moško glavo. Kdaj bodo slovenski mediji vzhičeno pisali o resničnih slovenskih mučenikih, o hudih jamah, kjer so ljudje umirali potolčeni s krampi. Toda krik je ostal. Resda trenutno okamenjen lebdi za pregradami. Toda še živi. Slovenci preprosto ne moremo naprej, brez da bi ga slišali. To je del nas. Vse te, ki s takim občudovanjem pišejo o Mandeli, bi najraje zbičal.

  8. Ali pa kar s krampom po glavi.

    Ker je Lucijanovo razmišljanje najbrž spodbudil moj komentar zgoraj, moram priznati, da gre za nekoliko nagajiv odgovor svitase-ju. Mandelo in Tita nikakor ni dopustno vzporejati, ne glede na število uglednih pogrebnikov. Tito ima vendarle na vesti tisoče izvensodno pobitih žrtev, ne glede na to ali je poboje sam ukazal, ali samo ni naredil nič, da se to ne bi dogajalo. Mandela ni pomemben kot žrtev, ampak kot človek, ki je bil pripravljen in zmožen žrtvovati udobnost svojega življenja za pravice drugih ljudi. Pomemben je tudi zato, ker je eden redkih revolucionarjev, ki ga ni omamila oblast. Pomemben je tudi zato, ker ni bil revanšist, ker je delal na sožitju med belim in črnim prebivalstvom. Ko je prišel na oblast bi se prav lahko dal izvoliti za dosmrtnega predsednika in se začel znašati nad belimi rasisti kot se je dogajalo drugod po Afriki. Tudi v tem sta si s Titom bistveno različna, čeprav je bila Titova usoda v ilegalnem obdobju v marsičem podobna Mandelni. Baje je Mandela Tita kot politika spoštoval in cenil.

    • Ne, Tone, nisem se navezoval na tvoj komentar, niti na nosilni članek, ampak na splošno, na svetovni odziv in evforičnost, ki je zajela tudi Slovenijo. Jaz seveda dobro vem, da gre pri Mandeli za simbol boja proti rasizmu in s tem pravičnosti nasploh. Primerjava s Titom (glede na primerjanje števila visokih državnikov na pogrebu) je absurdna, saj gre za osebnosti, ki sta v medsebojnem razmerju na skrajnih položajih. Tito je klasični množični zločinec, Mandela je bojevnik za pravičnost. Tako ga vidim in ga brezpogojno cenim.
      Kar mi je priskutno, pa je to pretiravanje s slavospevi, še več, priče smo pravemu tekmovanju, kdo bo našel bolj večje besede, ki bi poudarile veličino njegove osebe in njegovega dela. Nekateri bi se kar zjokali od same vzhičenosti. A če bi jih povprašali malo za kakšno konkretno stvar, ki jo je storil Mandela, se jim o tem ne bi niti sanjalo. Žal smo v svetu lepih ljudi in lepih nasmehov. Če bi bil Mandela malo grši oziroma če bi kdaj ptred kamerami pokazal vsaj malce slabe volje, bi bil že zdavnaj pozabljen. To so stvari, ki se na posredne načine na veliko tržijo, sam pa pri tem nočem sodelovati, zato imam do tega tako zoprn odnos. Veliko pogumnih ljudi si zasluži spoštovanje, tudi v Sloveniji jih imamo. No, še kar naprej malikujemo tiste, ki bi jih morali obsoditi za zločine. V tem “vzpostavljenem” sovraštvu, ki ga v Sloveniji neguje komunistična kontinuieta, človek potrebuje resnične junake. Ker so v Sloveniji resnični junaki prepovedani, se razgledujemo naokoli. In tu naletimo na Mandelo. V deželah, kjer poznajo ali so poznali rasizem, je Nelson nekaj resničnega. V ostalih deželah pa ga istevetijo z bojem manjšin za pravice. Recimo homoseksualne skupnosti, če jo lahko tako imenujem. A v tem je nekaj do konca sprevrženega in egoističnega. Homoseksualci v Slovniji so do Cerkve nastrojeni tako negativno, da so že zdavnaj na območju sovraštva. S tem je povezano domobranstvo. Pri nas je vse kompleksno. Ničesar ne moreš premakniti ali spremeniti. Namesto, da bi spremenili našo zgodovino in se preselili v jasnino življenja, iz zadušljive gnojnice občudujemo Mandelo.

  9. Pa saj čisto vsa politična elita tudi ni prišla na Titov pogreb. ZDA je zastopala Carterjeva mama.

  10. O tej Carterjevi mami se je takrat v ZDA veliko govorilo kot o napaki. Celo to, da na bližnjih volitvah Carter zaradi te poteze ni bil ponovno izvoljen. Ko so Američani na tv gledali v se tiste cesarje, kralje in predsednike, njihovega pa med njimi ni bilo, jim ni bilo prav.

Comments are closed.