M. Tonin, NSi: Vroča politična jesen

19

Poletno imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper je zgolj nakazovalo vročo politično jesen in septembru smo jo tudi dobili. September je bil poln pretresov. Koalicijski partnerji so drug drugemu grozili, da bodo odšli iz koalicije. Delni rezultat teh prepirov je napoved glasovanja o zaupnici vlade. Vmes pa so nekatere opozicijske stranke napovedale še interpelacijo zoper finančnega in notranjega ministra. Dobili smo osnutek proračuna, ki predvideva milijardo evrov primanjkljaja in to kljub novemu davku na nepremičnine. Vlada naj bi poskusila ukinjati manjše slovenske občine. Naj ne pozabim tudi na višjo ceno vinjet, na zakon o odškodninah izbrisanim in da bo mera polna še na več kot 1000 milijonov državnih poroštev za sanacijo dveh zasebnih bank.

Slabih novic je v naši državi kolikor jih hočete in če k temu dodate še nekoliko bolj pesimistično naravo Slovencev, potem je res sama sreča, da smo v septembru gostili Eurobasket, kajti brez teh košarkarskih iger bi Slovenija eksplodirala že septembra. Menda smo s prvenstvom ustvarili celo nekaj kruha (beri dobička). Oktobra bo Evropsko komisijo zanimalo, kaj smo postorili od tistega, kar smo obljubili letos maja. Veliko ne bomo imeli pokazati, kar z drugimi besedami pomeni, da ne bomo dosegli ciljev, v okviru katerih morajo delovati države z evrom. Sliši se kot napoved prihoda slavne Trojke, vendar Trojka nikoli ne pride sama od sebe, ampak zgolj na prošnjo in povabilo države. Trojko države zaprosijo za pomoč takrat, ko jim nihče več ne želi posoditi denarja. Ob sedanji politični krizi in slabi gospodarski klimi, se lahko zelo hitro zgodi, da zahtevani donosi na desetletne slovenske obveznice poletijo v nebo, s tem pa zbiranje denarja za pokrivanje starih in novih dolgov države postane misija nemogoče. To je ponavadi točka preloma, ko morajo države poklicati na pomoč Trojko. Čeprav se jo nekateri pri nas zelo veselijo, žal ne prinaša nič dobrega. Prinaša nižje pokojnine, odpuščanje v javnem sektorju in manj socialne države. To bi moral biti dovoljšen razlog, da težave rešimo sami. Seveda sedanji čas terja neprijetne odločitve in to bi morali vedeti vsi, ki so nedavno prevzeli odgovornost za vodenje države. Kot kažejo javnomnenjske raziskave žal ljudje še vedno nagrajujejo tiste, ki lepo govorijo oziroma ki se za upokojence postavljajo samo takrat, ko potrebujejo kakšen odstotek več na anketah. Ko se je revnim ženicam in možem jemalo 180 evrov državne pokojnine, je bil glasni Karel tiho, takrat ni grozil z izstopom iz koalicije.

Več: spletna stran Mateja Tonina


19 KOMENTARJI

  1. Edina dobra novica je Kučanova penzija,ki je in bo ostala nedotaknjena.Tamle pri 4000 EUR neto,po zaslugi g.Tonina

    Eno govoriš,Tonin,drugo delaš.Brezzveznik.

      • To ni bila “napaka”. Tudi Tonin sam svojega dejanja ne vidi tako. In ne gre za kamenjanje osebe, pač pa za dvom v integriteto (če hočete, neokuženost) demokratične politične stranke, če ima na tako vidnem položaju še vedno osebo, ki je izgubila zaupanje precejšnjega dela volilcev NSi.

        • Poduk je dobil z leve in desne. Če ga ni vzel resno in bo naredil še kaj podobnega, bo skupaj z njim plačala NSi. Na njem je, da si izgubljeno zaupanje povrne, na nas pa, da mu to omogočimo.

    • Članek, ki kaže na to kako je nekaterim zanimivo biti samo spremljevalec dogajanja še posebej iz poslanskega fotelja. Manjka samo še podate o današnji malci v DZ.

  2. Ramšakova iz SDS se je vzdržala,in s tem prav tako omogočila višjo pokojnino.Ampak iz sebičnih interesov je bilo potrebno srati po NSI.Politik,ki najbolj omogoča “levico” in Kučana ,pa ni Tonin ampak janša

    • Tudi moj vtis je, da največ takšnih dejanj, ki gredo na roko kučanovi liniji pride prav iz vrst janševih.
      Pri SDS se zelo potrudijo, ko gre za politike, ki se imajo za verne.
      Čas bi bil, da se nekdo loti malo bolj poglobljene analize.
      Zdaj Tonin, ob županskih volitvah riganje po Kucler, Dolinarjevi, prej brata Podobnik, odnos do Peterleta in pokojnega Bajuka se mi ni zdel vedno korekten.

      Moj vtis pač in prošnja dobronamernim analitikom.

    • V tem pogledu enačim Janeza in Plemenitega. Oba zelo nastrojena do komunistov, dejanja v kritičnih trenutkih pa … kažejo tiho podporo.

  3. Komu oziroma čemu je namenjen Toninov članek je veliko vprašanje, ki se zastavlja. Če člani Nove Slovenije mislijo, da bo šla stranka z novim mostografiteljem, kar se trudi biti Tonin, v parlament, ne razumejo politike.
    Politika v Slovenija je prežeta z manipulacijo. To razume SDS oziroma njen predsednik Janša, zato je zanje vselej toliko medijske gnojnice v rezervi. Toninov članek je naiven, glede na zelo podobno govorico Ljudmile Novak v zadnjem obdobju, pa je to očitno nova politika NSi. Veliki slovenski manipulator je Kučan in kdor razume njegove signale, se mu ne gre bati za prihodnost. Žalostno je to, da so v Novi Sloveniji tako malenkostni in pristajajo na njegove drobtine.

    Bistvo Kučana je fenomenalno v zadnjem Reporterju opisal Ivan Puc. Kučan se je namreč ponovno izkazal kot veliki zdrahar na srečanju Združenja Maneger, kjer je v svojem nagovoru kot prvi pogoj za izhod iz krize navedel politično stabilnost (ni bil prvi, ki je to izjavil, a s tem ko je on kot velika avtoriteta potrdil pravilnost takšne ocene, je slovenski politiki jasno pokazal “pravo smer”. Verodostojni protikrizni ukrepi so zanj najbrž sekundarnega, verjetno pa celo nikakršnega pomena. Na cedilu te manipulacije je ponovno ostal – Janez Janša. On je namreč tisti, ki podžiga politično nestabilnost.

    Težko razumem uredništvo, da objavi tak članek. Napisati članek, v katerem ne poveš nič novega, ampak le strašiš, je pravi luksuz. Je zdaj čas za luksuz?

  4. Na zadnjih volitvah sem dal glas NSi, ker sem želel da ta stranka pride v parlament. Po Toninovi “mostogradnjiški” (neumni) gesti, ko je kot edini poslanec koalicije dal glas za ohranitev Kučanovega privilegija, pa ta stranka do nadaljnjega nima več mojega glasu. Na zadnjih predsedniških volitvah nisem dal glasu nobenemu, ker sem prvič do takrat bojkotiral kakšne volitve (ali kak referendum). Niti Tuerk niti Pahor si ne zaslužita mojega glasu. Upal sem, da bo čimveč ljudi bojkotiralo in res je bila udeležba najnižja do tedaj.

    Vzdržan glas ni isto kot glas za (ali proti). Vzdržan glas ne pripelje do odločitve za ali proti.

    Tonin se mi je prvič zameril, ko je za Dnevnik izjavil, da je včasih že utrujen od politike, da ima vsega zadosti, skratka želel se je prikazovati kot žrtev politike v kateri, da je kakor slučajno in ne na prostovoljni bazi. To je bilo v neki rubriki ala “dan s poslancem” (ki se mi je sedaj ne da iskati po netu) kjer je novinar opisoval delovni dan Tonina. Takrat mi je jasno izpadel, da igra na karto všečnosti, bilo je ravno v obdobju, ko se je na veliko pljuvalo čez politiko in seveda vzpostavljalo tezo: “vsi so enaki”.

    Mislil sem si, pa kdo te je silil v politiko, poberi se iz tega poklica, če ti ne ustreza, ali pa nehaj s hinavščino. Kot drugo, če je res kar pravi, kako lahko pri svojih rosnih letih trdi, da je sit vsega in utrujen. Kaj šele bo? A če bi ga samo eno leto tako “obdelovali” kot že 25 let obdelujejo Janšo, kaj bi naredil samomor?
    Ne to ni politik, ki bi mu jaz dajal glas. No kljub vsemu sem dal glas njegovi stranki, ne njemu. V upanju, da je v njej čimmanj takih hinavskih “mostograditeljev”.

    Tole je nekaj njegovih izjav po glasovanju, ki kažejo na njegov šibek karakter:

    “Za tak korak sem se odločil predvsem zato, ker nisem želel dodatnega zaostrovanja odnosov med koalicijo in opozicijo.”

    “Pojasnil sem, da nam je opozicija v parlamentarni razpravi očitala, da smo maščevalni, saj nekdanjemu predsedniku Kučanu jemljemo del pokojnine zgolj zato, ker se ne strinjamo z njegovo politiko.”

    “Če bi vedel, kaj vse se bo v Sloveniji zgodilo po omenjenem glasovanju, zaradi česar se zdi moj poskus preseganja delitev med levico in desnico danes bob ob steno, najverjetneje ne bi še enkrat tako glasoval.”

    “Prepričan sem, da se nihče z desnice ne bi oglasil proti meni, če bi namesto o Milanu Kučanu glasovali o Jožetu Pučniku.”

    Toninovo ravnanje je odlično analizirala Simona Rebolj na svojem blogu, dodajam njen tekst s katerim se strinjam:

  5. BURKA TONIN

    Matej Tonin je pri glasovanju o dopolnilu zakona na predlog opozicije, ki bivšemu predsedniku omogoča, da ne izgubi pravice do razlike med pokojnino in 80% plače predsednika republike, glasoval v nasprotju s stališčem stranke, pri čemer je bil ravno njegov glas odločilen. Veliko poslancev se je pač glasovanja vzdržalo. Predvidljivo se je seveda vnel halo znotraj stranke in s strani njenih privržencev. Ali je Matej Tonin izdajalec? Padale so celo špekulacije, da je bil podkupljen. Ali bo neposlušneža doletela izključitev iz stranke, ker ni zadeto klofal po gumbu, kot mu je diktirano. Skratka, nič razburljivega. Vse po starem plesnivem scenariju. Neke tete in strici pred kamerami so se pričkali, ali si Milan Kučan, ker je Milan Kučan, zasluži tolikšno penzijo ali ne. In na tej točki je Matej Tonin dosegel svoj velečastni moment 5 minut slave. Verjetno je bil takšen tudi namen, ker druge poante ni, ampak mladi poslanec me je s pomočjo medijskih žarometov prepričeval, da temu ni tako. Prepričeval me je, da je tako prekleto zabit, da je bil prepričan, kako bo ravno na tak način pomiril ideološko napete in spričkane sile. Ne le to. Drznil si je celo izzvat stranko, da ga izključi zaradi morebitne opravilne nesposobnosti ob verjetnem prenizkem inteligenčnem kvocientu (v normalnih mentalitetnih okoliščinah, ki jih v Sloveniji že leta nismo deležni) in pojamral, da če bi vedel, kakšen halo bo nastal iz vsega skupaj, verjetno ne bi še enkrat postopal enako. Skratka, tip nič ne misli in nima osebnega stališča po vesti glede na vsebino, o kateri naj bi glasoval, a mu ni niti nerodno svoje praznosti oznanjat. No, stranka mu je odpustila svojevoljo in ni odletel. Zakaj neki pa bi? Saj je naredil izpit. Pojasnil je, da je očitno popoln bebec, ki se naj bi tokrat pri udinjanju kot glasovalna ovca le uštel, torej je hkrati najbolj zaželen kader vsake stranke na sončni strani Alp.

    Mojo inteligenco je še nadalje žalil do konca in čez in mi dopovedoval, da je hotel na tak način naredit konec maščevalni politiki. Bohsenasusmili!!! Kaj mi je dejansko pokazal in povedal?! Da pred nami stoji sila mlečen in otročji mladenič, ki mu je uspelo celo zaznat eno izmed agend Boruta Pahorja, ki jo je izpeljal v določenem kontekstu tako učinkovito, da je postal gospod predsednik. Ampak za razliko od Tonina, je Borut Pahor zmogel vsako svojo odločitev in stališče vsaj okvirno pojasnit, pa če smo se strinjali ali se nismo. Mlad poslanec pa nam je pokazal, da standardi za bodočnost niso obetavni, saj se mlajšim politikom, ki so bili rekrutirani kot ubogljivcih naših večnih politikantov in temu primerno vzgojeni, ne zdi več potrebno počet niti tega. Servilen, neprikupno zmeden in ubogljiv mladenič se sprašuje le eno? Koga ubogat ali komu in čemu sledit za nek cilj, ki mu sicer ne pozna niti namena. Klinc. Včasih je treba šokirat. To pri nas res ni težko. Hmmm …. Krasno!!! Stara, zlizana, plesniva tema v parlamentu s Kučanovim duhom pod stropom. Nič lažjega! Sprava, preseganje ideoloških razlik … včeraj levo, danes desno … hmmm … Jah, valjda! Proti bom. Moj glas je odločilen. Krasno, krasno, mater sem faca! Vsi bodo predvidljivo znoreli in jaz bom lepši kot kdaj koli ponosno stopil pod žaromete in izrekel te magične že preverjene besede: “Konec maščevalni politiki! Tukaj sem! Vaš sem! Nova zvezda na obzorju s staro popevko!”

    V čem je pravzaprav keč? V ravnanju Mateja Tonina pravzaprav ne. Zakaj bi sploh še trznili ob toliko nerazgledanih, topoumnih in tudi pokvarjenih poslancih, ki trenutno prejemajo plače za klofanje po gumbih za ali proti po strankarskem navodilu. Kar je posebne pozornosti vredno, je odziv javnosti, predvsem medijev, ki so Mateju Toninu namenili vso pozornost, po kakršni je tako preočitno hrepenel. Nekateri so se pač opredelili, da gre za izdajo stranke. To so pač tisti, ki ne razumejo osnovne poante demokracije in ki so prepričani, da je razmišljanje in ravnanje po svoji vesti nek brezvezen subkulturni new age obred, ki pomeni le ravnat nasprotno od pričakovanega. Na drugi strani so dejanje Tonina pozdravljali, češ, krasen mladenič, ki misli s svojo glavo. Prebrala sem celo novinarske posebej izpostavljene izbruhe zaskrbljujoče naivnosti tipa: “Tonin želel narediti konec maščevalni politiki! Mu bodo drugi sledili?” Prosim, nikar!

    Nisem zasledila niti enega novinarja, ki ne bi bil zadovoljen z njegovo obrazložitvijo glasu in bi ga vprašal, če se mu zdi sprejemljivo, da o kakršnem koli zakonu v imenu ljudstva poslanec ne glasuje na vsebinski podlagi, ampak zato, da doseže nek politični efekt drugotnega pomena. Kaj to pomeni v tem primeru? Da je glasovanje za ali proti nečemu, da bi se izkazal kot ideološko nepredvidljiv povsem enako nedopustno in neetično sranje kot pritiskanje gumbov izključno na podlagi ideološke pripadnosti. To je le druga plat iste medalje. Nobene razlike ni v nesprejemljivosti rezultata med nerazmišljujočo in neodgovorno ovco zaradi strankarskega ritolizništva in med ovco, ki rine v danko javnosti na podlagi preverljivih populističnih trikov. Oboje nima zveze s trezno, odgovorno in objektivno presojo o vsebini! Srhljivo v naši deželi je to, da v tem primeru Mateju Toninu ni bilo treba niti enemu novinarju podat odgovora na vsebinskem temelju, če so ga k odgovorom že pozivali in se je sam odzval. Še huje. Med tistimi, ki so o tem dogodku pisali, nisem zasledila niti ene pripombe. Pri nas je povsem sprejemljivo, da smo vsi totalno ideološko populistično zadeti in o ničemer ne podamo nobenega vsebinsko relevantnega argumenta.

    V tem primeru noben novinar ni Tonina vprašal, zakaj naj bi bilo sprejemljivo, da v danih okoliščinah inštitucija predsednika za razliko od večine ostalih državljanov, pri čemer nekateri že stradajo, ne zategne pasu vsaj kot akt solidarnosti, ker od tega izkupička država zagotovo ne bo imela kaj dosti. Nihče ga ni vprašal, zakaj se mu zdi ohranitev dodatka za samo inštitucijo predsednika dobra ideja. Zakaj meni, da bi bila sicer njegova pokojnina premajhna. V primerjavi s čim ali kom? Kako je drugod po primerljivih državah in s primerljivimi interpretacijami razmerij. Na kakšnih vsebinskih temeljih presoje. Zakaj bi bilo samoumevno, da podplačani policisti izgubijo še regres, inštitucija predsednika pa ostane nedotakljiva? In seveda bistveno: Ali tudi sicer o zakonih, ki se dotikajo vseh državljanov in v imenu državljanov glasuje na tako banalnih temeljih, kot je v tem primeru, in ali se mu zdi takšno obnašanje ustrezno? Na tem mestu ne razpravljam o konkretnem zakonu in ne nameravam niti izrazit osebnega mnenja. Gre za odnos do stvari in za dojemljivost javnosti, ki je očitno na nulti stopnji, ker tega infantilnega neodnosa s strani Tonina nihče ni problematiziral kot nesprejemljivega načina delovanja in ne – razmišljanja. …

    (Simona Rebolj)

  6. Nov spin??

    Poslanci Nove Slovenije naj bi v zameno za plačilo postavljali poslanska vprašanja. Med zadnjimi naj bi izstopalo vprašanje v zvezi z gradnjo novega potniškega terminala na letališču Jožeta Pučnika.

    Pri tem naj bi sodelovala vodja poslanske skupine Matej Tonin in tajnik stranke Robert Ilc. V preteklosti je svoje usluge s poslanskimi vprašanji ali vlaganjem zahtev za referendum zavarovalnici Vzajemni ponudila poslanska skupina Jelinčičeve Slovenske nacionalne stranke.

    Več na: http://www.svet24.si/clanek/podkupljivi-poslanci-stranke-nsi

    Kaj si o gradnji letališkega terminala misli J.P. Damijan:

    Ko matematika odpove: Aerodrom kot novi TEŠ?

    http://damijan.org/2013/09/14/ko-matematika-odpove-aerodrom-kot-novi-tes/

Comments are closed.