M. Tomšič, PlanetSiol: Življenje v laži

3

Da bi vlada vendarle dokazala, da svoje delo resno jemlje, je te dni “razvila prapor” boja proti davčnim utajam in delu na črno. Tako je zagnala – seveda z davkoplačevalskim denarjem podprto – kampanjo, ki naj bi “ozavestila” državljane o tem, kakšno škodo delajo, ko za svoje kavice, kosila ali hišna opravila ne zahtevajo računov. S tem namreč omogočajo “malopridnim” ponudnikom storitev bogatenje na račun skupnega dobrega. Nad slednje se je zdaj z vsem medijskim pompom spravila država v podobi davčne uprave. Tako smo lahko spremljali, kako davčni uradniki zapirajo in pečatijo bare in picerije domnevnih davčnih goljufov. Ob odobravajočih komentarjih, češ “končno se nekaj premika”, “končno bodo lopovi dobili svoje”!

Seveda je uvedba davčne discipline nekaj, kar je v načelnem smislu vredno odobravanja. Le-ta je namreč sestavni del vsake urejene družbe. Vendar se je treba problema lotiti pri njegovih koreninah. Prevelika obremenjenost ljudi z davki in preostalimi dajatvami je tista, ki spodbuja k davčnim utajam – sploh v razmerah, ko ljudje ne verjamejo, da bodo v zameno za plačane davke dobili kakovostne javne storitve.

Prikazovanje oštirjev, obrtnikov in ostalih “privatnikov”, ki ne izstavljajo vestno svojih računov, kot glavnih krivcev za porazno stanje javnih financ, tako ni nič drugega kot manipuliranje z državljani, saj odvrača pozornost od tistih, ki so za to dejansko odgovorni. To pa seveda niso tisti, ki od časa do časa kaj zaslužijo “na črno”, ampak pripadniki politične, poslovne in še kakšne elite, ki so vzpostavili in skozi vsa ta leta vzdrževali “pajdaški kapitalizem”, v katerem so “izbranci” s pomočjo politične protekcije in na podlagi “na dobro ime” podeljenih kreditov ustvarjali svoje tajkunske imperije. Medtem ko država stiska male podjetnike in jih privija za vsak narobe zaveden račun, pa politično povezanim “poslovnežem” z davkoplačevalskim denarjem sanira njihove dolgove.

Oprode

Vseeno podpora vladi s strani državljanov vztrajno pada. Iz to navkljub pasivni opoziciji, ki se raje ukvarja s svojimi notranjimi razprtijami, kot da bi sistematično bdela na početjem oblastnikov in ob tem ponujala lastne kredibilne alternativne rešitve. In navkljub podpori, ki jo uživa s strani dominantnih medijev. Če bi le-ti zdajšnjo vlado obravnavali vsaj približno tako kritično, kot so njeno predhodnico, bi bila ta podpora še bistveno nižja.

V tej svoji “ustrežljivosti” je v zadnjem času začela prednjačiti tista ustanova, ki jo financiramo odjemalci elektrike – nacionalka. Če je včasih še poskušala ustvarjati vsaj videz politične uravnoteženosti, zdaj sploh več ne skriva svoje prorežimskosti. Najbolj očiten primer tega je bila ena od zadnjih oddaj Tarča, namenjena problematiki “politične stabilnosti”, v kateri ni bilo nikogar, ki bi nasprotoval ideološkim postulatom tranzicijske levice. Da bi bila zadeva še bolj sprevržena, je osrednja vloga pripadla Gregorju Golobiču. Eden najbolj kompromitiranih slovenskih politikov, ki je bil med ključnimi kreatorji sistema, ki je državo pripeljal v krizo, je tako urbi et orbi delil lekcije, igral nekakšnega moralnega razsodnika ter udrihal čez “notranje” in ”zunanje sovražnike” – slednje v podobi “izkoriščevalske” Evropske unije.

Očitno se na nek način že udejanjajo načela “demokratičnega socializma”. Kot model demokratičnosti nam ponujajo nekakšen “pluralizem samoupravnih interesov”, kakšnega smo že poznali v preteklosti, kjer so k besedi pripuščeni zgolj predstavniki različnih levičarskih grupacij, zraven pa za “okras” še kakšen oportunist in “lojalen” konservativec. In kjer so seveda glavne vloge rezervirane za tiste, ki so najbolj pravoverni.

Razbiti konstrukte

Če želi Slovenija doseči kakršenkoli razvojni premik, je prvi pogoj, da se preneha s tem, kar je Vaclav Havel poimenoval “življenje v laži”. Da se razbije tiste namišljene konstrukte, ki služijo edinole ohranjanju obstoječega statusa quo – in s tem vseh anomalij, ki iz njega izvirajo.

Več: Planet Siol


3 KOMENTARJI

  1. Če se upošteva le stališče določene politične opcije, stališče drugih pa ignorira, gre za prostaški totalitarizem.

  2. Odličen naslov, ki razkriva dvojnost odnosov v javnem življenju.

    Na površju je laž, v jedru, ki se ga zakriva, pa je nedosegljiva resnica.

Comments are closed.