Prav tragikomično je, ko predstavniki nedavno razpadle vladajoče koalicije razlagajo, kako da je eden največjih dosežkov njihove vladavine “vzpostavitev politične stabilnosti”.
Konec stabilnosti
Tudi če bi predpostavili, da je politična stabilnost sama po sebi nujno in nedvoumno nekaj dobrega (kar ne drži – ena najbolj “stabilnih” držav na svetu je trenutno Severna Koreja, ki pa bi jo težko glede česarkoli imeli za zgled), je niso uspeli prav zelo dolgo vzdrževati.
Konec koncev je koalicija razpadla zaradi “notranjih” razlogov, tj. zaradi odločitve koalicijskih partnerjev. Zoran Janković, ki se je ponovno zavihtel na čelo svoje stranke, namreč v ničemer ni odtegnil podpore vladi. Tako so bili premierka Bratuškova in njeni partnerji sami tisti, ki so “naredili konec” politični stabilnosti.
Tako kot politična stabilnost sama po sebi ni nujno nekaj dobrega, tudi odsotnost vlade (s polnimi pooblastili) ni nujno nekaj slabega. Belgija je bila denimo pred časom skoraj leto dni brez vlade, pa se ji pri njenih ekonomskih in ostalih performancah to ni poznalo.
Kdo bi na to porekel, da gre v tem primeru za državo z razvito demokracijo in delujočim tržnim gospodarstvom, zato lahko v njej stvari funkcionirajo same od sebe; medtem ko v nekdanji komunistični državi to ne more biti tako. To sicer do neke mere drži.
V Sloveniji tranzicija nikakor ni končana. Na številnih sistemskih področjih so potrebne korenite spremembe. Vendar pa mora obstajati nekdo, ki jih je sposoben in pripravljen izpeljati. In odhajajoča vlada definitivno ni spadala v to kategorijo.
“Izkazala” se je edino z zadolževanjem in številnimi dodatnimi obremenitvami za državljane in podjetja. Njen padec zato v razvojnem smislu ne pomeni nobene škode – kvečjemu nasprotno. Bolje je, da vlade ni, kot pa da imamo vlado, ki je nesposobna ali/in ki deluje na škodljiv način.
Vsi odtenki rdeče
Že kar nekaj časa se dogaja prerazporejanje sil na slovenskem političnem prostoru. Konkretneje, na njegovi levi polovici. Ta proces se je intenziviral po razpadu vladajoče koalicije in padcu vlade. Tako je v zadnjem letu nastalo kar nekaj novih strank. Nekatere so nekakšen “spin-off” t. i. vstajniškega gibanja, druge zbrane okoli nekaterih znanih javnih osebnosti.
Zdaj imamo na razpolago široko ponudbo na celotni polovici političnega spektra, od radikalne levice, ki se zavzema uvedbo “demokratičnega socializma”, do sredinske levice, kakršno naj bi predstavljal pravnik Miro Cerar, ki bolj kot sistemske spremembe zagovarja nekakšno “moralno prenovo” v smislu okrepitve etičnih standardov in družbene odgovornosti.
Kljub večjemu naboru strankarske ponudbe pa v idejnem smislu zelo težko najdemo kaj dosti novega. Če desnica stavi na obstoječo strankarsko in personalno zasedbo, ponuja levica staro vsebino v novi embalaži. Ti “novi obrazi”, ki jih prikazujejo javnosti, po večini ne ponujajo nekih drugačnih, svežih idej. Ponujajo še več istega, že obstoječega. Ponujajo etatizem, ohranjanje monopolov in nasprotovanje zasebni pobudi.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
