V zadnjem času smo priča izrazitemu moraliziranju o javnem diskurzu. To pomeni, da se vse in vsakogar presoja predvsem na podlagi tega, ali se vede na “primeren” način ali ne.
Nikjer ni to bolj očitno kot na področju politike. V dobrem letu smo prišli od “virantovanja” do “cerarjevanja”. Tako so kampanjo pred letošnjimi državnozborskimi volitvami povsem obvladovala vprašanja morale, etike, poštenosti, pravičnosti. Zato je potem na volitvah zmagala stranka, ki razen “nove politične kulture” in “višjih etičnih standardov” ni ponujala ničesar oprijemljivega. Ob visoki stopnji nezaupanja v uveljavljene politične stranke očitno to tudi ni bilo potrebno.
Vendar je moraliziranje zajelo tudi preostala področja. Pravzaprav skorajda ni področja, na katerem ne bi prevladoval moralistični diskurz. To, kar šteje, niso sposobnosti in dosežki ljudi, ki delujejo na določenem področju, ampak “primernost” njihovega značaj in vedenja. In ta diskurz je negativistično naravnan. Tako se ne govori samo o pokvarjenih politikih, ampak tudi o pokvarjenih menedžerjih, finančnikih, odvetnikih, sodnikih, zdravnikih, znanstvenikih itd. “Pokvarjenost” je postala glavna – ali vsaj najpogosteje omenjana – značajska lastnost večine elitnih skupin.
Veliko hrupa za nič
Glavni protagonisti tovrstnega diskurza so – poleg politikov, ki si iz tega obetajo “kovanje dobička” – seveda mediji. Njih bolj kot nekompetentnost, napake in neumnosti nosilcev javno izpostavljenih funkcij zanimajo njihovi “moralni zdrsi”; ne glede na to, kako (ne)relevantni so za opravljanje teh funkcij.
Tipičen primer tega je škandal, ki je nastal zaradi “lažnega” magisterija zdaj že odstopljenega državnega sekretarja na okoljskem ministrstvu Jureta Lebna. In to zato, ker njegov magisterij naj ne bi bil znanstvene narave, zato se ne bi smel podpisovati z “mag.” pred svojim imenom, ampak kvečjemu za njim (naziv Master of Science je pridobil v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske). Čeprav je končal magistrski študij v Veliki Britaniji, naj ta ne bi bil enakovreden slovenskemu znanstvenemu magisteriju.
Vendar gre pri tem predvsem za birokratsko določanje, kateri nazivi so enakovredni in kateri niso. Evropski izobraževalni sistemi se namreč kljub t. i. bolonjski reformi še vedno precej razlikujejo med seboj, zato zapleti in nejasnosti glede tega, koliko določena izobrazba “šteje” v formalnem smislu, niso nekaj zelo nenavadnega.
Zato je moralistično zgražanje nad početjem omenjenega močno pretirano. Sploh ker za položaj državnega sekretarja magistrska izobrazba sploh ni zahtevana. In ker vemo, kakšna je dejanska kakovost določenih znanstvenih magistrskih nalog, ki so “šle skozi” na kateri od slovenskih univerz.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
