M. Tomšič, PlanetSiol: Začetek konca?

1

Za odločitev ustavnega sodišča v zadevi Patria lahko preprosto rečemo: zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi.

Konec sodne farse

Prinesla je namreč de facto konec sodne farse, ki se že v izhodišču sploh ne bi smela zgoditi. V tem smislu so razglabljanja o tem, ali bo sodba za vse tri obsojene zastarala ali ne, pravzaprav precej nepomembna.

Ustavno sodišče je jasno nakazalo, v katero smer bo moral iti razplet – čeprav ni neposredno oprostilo Janše, Krkoviča in Črnkoviča. Iz njegove razsodbe je namreč povsem evidentno, da ni bilo prav nobene osnove za njihovo obsodbo, saj kaznivo dejanje, ki naj bi ga zagrešili, sploh ni bilo opredeljeno. Poleg tega je bila Janši kršena še pravica do nepristranskega sojenja, saj se je predsednik vrhovnega sodišča, ki je odločal o njegovem primeru, že pred tem s svojimi javnimi nastopi in izjavami izrazito negativno opredeljeval do njega.

Ustavno sodišče ni ugotovilo nič drugega kot to, kar so vsi tisti, ki niso premogli samo dovolj pravičnosti, ampak tudi zdravega razuma, trdili že od samega začetka – da dokazov preprosto ni. In tega niso trdili zgolj Janševi privrženci, ampak mnogi takšni, ki do njega ne kažejo prav nobenih političnih simpatij. Tudi med levo usmerjenimi pravnimi strokovnjaki je bilo treba tako rekoč “z lučjo pri belem dnevu” iskati tiste, ki bi bili pripravljeni obsodilno sodbo vzeti v bran.

Pri domnevnih “dokazih” ni šlo za nič več kot za špekulacije, na podlagi katerih ne bi smelo biti niti obtožnega predloga, kaj šele obsodbe. Gre za metode, ki so bile značilne za stalinistične procese, kjer “sovražnikom socializma” konkretnih deliktov sploh ni bilo treba dokazovati – njihova krivda je bila vnaprej znana.

Na tej točki se zgodba ne sme končati

V zadevi Patria se je do obisti razgalila spolitiziranost pretežnega dela slovenskega pravosodnega sistema. Takšno sodstvo je neverodostojno in mu kot takšnemu ni mogoče zaupati, saj se ob vsakem odmevnejšem primeru lahko sprožijo dvomi o pristranskosti tistih, ki ga vodijo. Tako naj bi znancu brigadirja Krkoviča eden od sodnikov, ki so odločali v procesu, dejal, da je bila obsodba izrečena zato, ker je “bila takšna komanda z vrha”.

Z razveljavitvijo obsodbe zato zadeva nikakor ne bi smela biti končana. Sprožiti bi morala korenite spremembe v ureditvi in načinu delovanja sodstva. Predvsem pa v njegovi personalni sestavi. Vse tiste, ki so sprejemali takšne škandalozne odločitve, bi morali odstraniti iz njega.

Seveda nihče od vpletenih niti ne razmišlja o odstopu s funkcije. Tako lahko iz njihovih ust poslušamo absurdne izgovore, med katerimi najbolj izstopa ta, da je zdaj ustavno sodišče postavilo nove, drugačne dokazne standarde. Predsednica ljubljanskega okrajnega sodišča Vesna Pavlič Pivk je celo potarnala, da se zdaj ne bo več dalo učinkovito preganjati korupcije. Njej so verjetno najljubše metode revolucionarnega prava, kjer so zoper “sovražnike ljudstva” dovoljena vsa sredstva.

Dejansko razsodba ustavnega sodišča v zadevi Patria ne pomeni nobenih višjih standardov, ampak zahteva spoštovanje osnovnih principov pravne države, po katerih nekoga ni mogoče obsoditi za nekaj, kaj naj bi bilo strojeno “na neznanem kraju, ob neznanem času in na neznan način”. To, da je neko kaznivo dejanje težko dokazati, nikakor ni razlog za arbitrarnost pri razsojanju. Kar pa oboževalcem komunističnega režima, ki jih v slovenskem pravosodju ne manjka (spomnimo, omenjena sodnica se je pred leti našemila v Titovo pionirko), ne gre v račun.

Odgovornost tistih, ki manipulirajo z javnim mnenjem

Vendar pa vpleteni pravosodni funkcionarji niso edini, ki nosijo odgovornost za farso v zadevi Patria. Svoj del je nosijo tudi dominantni mediji, ki so ves ta čas zvesto služili tistim, ki so vlekli niti v tem procesu.

Tudi po razveljavitvi obsodbe se niso mogli izogniti svojemu manipuliranju. Tako so na veliko reciklirali omenjeni “spin” o novih standardih in z njim povezanih težavah pri preganjanju korupcije, ob tem pa jadikovali o pritiskih na sodstvo. To velja tudi za tiste, ki jih financirajo vsi davkoplačevalci.

Tako je nacionalni radio v svoji Petkovi centrifugi (nasploh eni najbolj politično pristranskih radijskih oddaj) postregel s trditvijo, da “zaradi velikega pritiska na sodstvo, kot so bili skrbno načrtovani mitingi pred sodiščem ter blatenje sodnikov in tožilcev, ki so v tej zadevi sodelovali, ustavno sodišče ni imelo druge izbire kot razveljavitev”.

Kakšne vzvode pritiskov naj bi vendar imeli tisti, ki so v opoziciji in katerih javne proteste so dominantni mediji bodisi ignorirali bodisi odkrito zasmehovali? V primerjavi s tistimi, ki že desetletja obvladujejo ključne vzvode politične, gospodarske in drugih moči in ki so se želeli znebiti politika, ki jim je največji trn v peti?

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Torej se je zdaj razgalilo kakšne “standarde” so uporabljali v drugih primerih.

    Najbolj v nebo vpijoče pa je, da so bili pravosodni organi vseskozi vnaprej opozorjeni neštetokrat, naj vodijo postopek nepristransko in pošteno, vendar se to ni zgodilo.

    Povejte ali je to malomarnost ali je naklep?!!!

Comments are closed.