M. Tomšič, PlanetSiol: Ura evropske resnice 2014

6
275

Rezultat zaslišanja zdaj že nekdanje komisarske kandidatke Alenke Bratušek v Evropskem parlamentu ni mogel nikogar, ki kaj ve o evropski politiki, niti malo presenetiti.

Spoznanje, da se lahko takšna oseba zavihti na čelo izvršilne oblasti v eni od članic Evropske unije, je bilo za mnoge evroposlance in preostale opazovalce naravnost šokantno. A kar je še bolj zanimivo, ta blamaža naj bi neznansko osupnila tudi našo domačo javnost. In prav odzivi dominantnih medijev na ta dogodek povedo o stanju duha na Slovenskem vsaj toliko kot sam omenjeni nastop.

Tako tisti, ki so se nad Bratuškovo zgražali, češ da je osramotila Slovenijo, kot oni, ki so jo pomilovali, češ da je bila žrtev nesrečnih okoliščin, so njeno zavoženo kandidaturo prikazovali zgolj kot osebno zgodbo. Naj so jo videli kot posledico bolestnih ambicij ali pa kot “zaroto” domačih političnih nasprotnikov, so to večinoma predstavljali kot nekaj, kaj nima zveze s siceršnjim stanjem v državi.

En “čisto običajen” nastop

Pravzaprav lahko za nastop nekdanje premierke na zaslišanju pred pristojnima odboroma Evropskega parlamenta rečemo, da se ni v ničemer bistveno razlikoval od njenih običajnih političnih nastopov. V nobenem primeru ni bil nič slabši od njih. Res je, da v njem ni bilo kaj dosti vsebine in da je kandidatka prikazala, da o področju, ki naj bi ga pokrivala v Evropski komisiji, nima pojma.

Vendar takrat, kadar je nastopila v slovenskem parlamentu, ni bilo bistveno drugače. (No, ob takšnih priložnostih je vse skupaj še “zabelila” z znatno mero ideološkega ekskluzivizma.) Toda tedaj je lahko vselej računala na zaslombo: ne samo političnih botrov, ampak tudi dominantnih medijev, ki so jo “kovali v zvezde”, ob tem pa udrihali čez njene nasprotnike.

Tako je naivno mislila, da bo prazno besedičenje, kakršnega je navajena, “šlo skozi” tudi na evropskem parketu – saj je imela vendar trdno podporo svojega novega “patrona”. A jo je evropska politična realnost kmalu postavila tja, kamor po svojih sposobnostih dejansko spada.

Zarota “notranjih sovražnikov”

Kljub minimaliziranju poloma komisarske kandidatke pa je v vladajočih krogih nastopila izjemna živčnost. Mrzlično so začeli kazati na politične nasprotnike kot tiste, ki so za to odgovorni. Ti naj bi namreč “naščuvali” svoje evropske kolege proti Bratuškovi in jih oskrbeli s “strelivom” za napad nanjo. Namesto da bi “stopili skupaj” in ji pomagali. Tako je evropski poslanec Ivo Vajgl označil ravnanje slovenskih poslancev Evropske ljudske stranke (EPP) za ”nepatriotično, slaboumno in skrajno neodgovorno”, svetovalec Bratuškove Roman Jakič pa je za njeno zavrnitev okrivil koga drugega kot Janeza Janšo.

Zvračanje krivde za lastne neuspehe na ramena drugih je sicer stalnica slovenske politike. V omenjenem primeru pa gre za izjemno oblastniško aroganco. Zakaj že naj bi bili slovenski poslanci EPP dolžni pomagati osebi, ki je vso svojo politično kariero goreče udrihala čez “desnico” in jo krivila za vse težave, ki obstajajo v državi? Kot da ni izbira neustreznih ljudi na ključne položaje v institucijah Unije tako vseevropska težava. Evropski poslanci ne samo da smejo, ampak morajo dvigniti svoj glas, če se določen kandidat vede na način, ki ni v skladu z evropskimi vrednotami.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

    • Junker nikomur ni pokazal vrata. Očitno meni, da mora v svojo ekipo sprejeti vse, ki mu jih države članice ponudijo. Torej tudi fašiste!

      Če bi Alenka Bratušek sprejela tveganje obrekovanj, da izpostavlja celotno ekipo, bi ostala v ekipi in bi čez nekaj dni postala podpredsednica. A očitno nima dovolj ravno tega, kar ji najbolj očitajo – volje do lastne promocije.

      V Sloveniji se medtem veselimo, da smo dobili komisarko za promet. Ki je za nas na križišču vseh mogočih poti neprimerno pomembnejši od energije. Zgodbo s TEŠ 6 pa veselo pod preprogo.

      • Dejansko sporni kandidati, proti katerim smo po celi Evropi podpisovali peticije, so pa ostali. Totalitarna dediščina ni noben problem, konflikt interesov (glede nafte) tudi ne. Moraš se le narediti Francoza in počakati, da se viharji poležejo. Na tak način ostaneš v evrokomisiji.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite