M. Tomšič, PlanetSiol: Ujetniki iluzionistov

4
Medtem ko gospodarstva večine evropskih držav počasi, a zanesljivo okrevajo, imamo v Sloveniji še vedno opraviti z nazadovanjem.

Slovenija je namreč poleg Cipra edina članica evrskega območja, ki ji Evropska komisija za leto 2014 napoveduje recesijo. Celo povsem zavoženi Grčiji se obeta minimalna rast. To dokazuje, kako zmotno – ali pa kar zavajajoče – je bilo prepričanje tistih, ki so ob izbruhu krize trdili, da bo le ta Slovenijo praktično obšla. Izkazalo se je nasprotno: malo kje bo kriza trajala tako dolgo.

Država, ki je postkomunistično tranzicijo začela z najboljšega izhodiščnega položaja med vsemi v regiji, je postala eden od “bolnikov Evrope”. To nazadovanje je v največji meri posledica etatiziranosti družbe in prevlade monopolov na vseh ključnih področjih, v povezavi z ideološko omejenostjo in ekskluzivizmom. Zdaj pa je pajdaški kapitalizem slovenskega tipa zadel ob čeri globalnih ekonomskih zakonitosti, zato se mu obeta potop. S čimer se mnogi ne morejo ali nočejo sprijazniti. Zato v javnosti ustvarjajo predstave, ki nimajo nikakršne zveze z realnostjo. In prikazujejo krivce povsod drugje, samo ne pri sebi.

To velja tudi ali predvsem za tiste, ki nam vladajo. Tako je po prepričanju predsednika Socialnih demokratov Lukšiča blagostanje v Nemčiji in ZDA zasluga Slovencev. In stanje v Sloveniji je posledica izkoriščanja s strani neoliberalnih kapitalistov, ki želijo iz nje napraviti kolonijo. Zopet bi bilo torej treba iti na okope v obrambo pred “zlobnimi tujci”.

Takšno besedovanje močno spominja na obnašanje slovenskih/jugoslovanskih komunističnih oblastnikov po drugi svetovni vojni, ko so prek svoje propagande na vso moč udrihali čez “zahodne imperialiste” in vzklikali parole v stilu tujega nočemo, svojega ne damo, hkrati pa se niso branili zahodne pomoči, od katere je bila država močno odvisna (brez paketov, ki jih je dostavljala organizacija UNRRA, bi mnogo ljudi dobesedno stradalo).

Več: Planet Siol

4 KOMENTARJI

  1. Ko smo se znebili Jugoslavije, so bila vsa podjetja v glavnem v državni lasti, kjer so bili vodilni kadri skoraj izključno s partijskimi knjižicami ali vsaj s preverjeno pripadnostjo tej opciji. Po osamosvojitvi se ni ničesar spremenilo. Kdor ni bil pravoveren, ali je celo izkazoval odklon, mu ni pomagala nobena strokovnost, stopnja izobrazbe ali rezultati dela. Negativna selekcija kadrov je nemoteno potekala še kar naprej, kot da ne bi bili že v demokratični državi in v pogojih tržnega gospodarjenja. Tak odnos pa konkurenčnosti ne more biti v prid. Če sem prištejemo še slo po divjem lastninjenju in podporo politike pri tem, mora postati slehernemu bedaku jasno, da taka pot pelje le proti dnu.

    Kaj ima pri tem Nemčija, verjetno ve le Lukšič.

Comments are closed.