M. Tomšič, PlanetSiol: Sovražni prevzem

3
321

Vsakič, ko praznujemo dan nastanka samostojne slovenske države, se vnamejo polemike o tem, ali so se osamosvojitvena pričakovanja uresničila – in zakaj se niso.

In bolj ko se odmika čas osamosvojitve, več je resignacije med ljudmi.

Neuresničena pričakovanja

Zelo malo je takšnih, ki menijo, da je Slovenija leta 2015 takšna, kot so si jo predstavljali in želeli pred četrt stoletja. Tovrstni sentimenti so razširjeni ne glede na običajne levo-desne delitve. V “zgodbo o uspehu” kljub deklariranemu optimizmu najvišjih predstavnikov države, ki je letos preveval njihove javne nagovore, verjame le še malokdo.

Kdo so zmagovalci tranzicije?

Kaj je torej šlo narobe? Zakaj je Slovenija izgubila izhodiščno prednost, ki jo je imela pred drugimi nekdanjimi komunističnimi državami? Nekatere so se ji namreč po gospodarski razvitosti (merjeni za BDP na prebivalca) že močno približale in prav verjetno je, da jo bo v naslednjih letih katera od njih prehitela.

Glavni razlog je v tem, da je prišlo do preloma zgolj z vidika državno-institucionalnega okvira, ne pa tudi z vidika logike delovanja sistema. Spremenila se je torej forma, vsebina pa je na mnogih področjih ostala enaka. Kar je razumljivo v luči dejstva, da so številni ključni protagonisti ostali isti kot pred letom 1990.

V Sloveniji fraza, da “zgodovino pišejo zmagovalci”, ne drži. Ali če smo bolj konkretni, to ne drži za poosamosvojitveno obdobje. Tisti, ki so najbolj zaslužni za to, da Slovenci prvič v svoji zgodovini živimo v samostojni državi, namreč nikakor ne spadajo med zmagovalce postkomunistične tranzicije. Ne na političnem, ne na ekonomskem, ne na kulturnem področju. Kmalu po osamosvojitvi je namreč koalicija DEMOS, ki je bila njen politični tvorec, razpadla, na oblast pa so se povzpele politične sile, izhajajoče iz struktur nekdanjega komunističnega režima. Številni vidni posamezniki iz tega tabora ne samo da niso imeli nobenih zaslug za nastanek samostojne države, ampak so tej dejavno nasprotovali. Vendar jih to ni prav nič oviralo, da se po uspešno izvedeni osamosvojitvi ne bi zavihteli na najvišje položaje v politično-administrativnem aparatu. To so postali ministri, državni sekretarji, veleposlaniki itd. Prišlo je do nekakšnega “sovražnega prevzema” samostojne države. Medtem pa so nekateri izmed najzaslužnejših osamosvojiteljev na podlagi montiranih procesov končali celo v zaporu.

Za razliko od nekaterih drugih nekdanjih komunističnih držav, kot sta denimo Češka in Estonija, ki so zavrgle principe starega režima in vrednote, iz katerih so izhajali, je Slovenija pod taktirko stare elite izbrala gradualistični pristop postopnih sprememb, kar je v praksi pomenilo ohranjanje sistemske logike, utemeljene za zaprtosti, etatizmu in monopolih. Ti so tej eliti omogočili obvladovanje ključnih družbenih segmentov. Ideologija nacionalnega interesa, ki je predstavljala legitimizacijsko podlago gradualizma, je služila zgolj ohranjanju privilegijev postkomunistične nomenklature.

Vzdrževanje zavoženih idej

V ta kontekst spada tudi sistematična promocija socialističnih idej in vzdrževanje nostalgije po nekdanji državi in njenem režimu. To poteka prek propagande s strani dominantnih medijev. Ti sentimenti torej nikakor niso nekaj spontanega in še manj izraz nekakšnega idealizma. Nasprotno, njihovim nosilcem se to še kako konkretno obrestuje. Na podlagi tega se gradijo politične, akademske, novinarske, umetniške in druge kariere.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Strinjam se z avtorjem komentarja, g. Tomšičem, da:"Svoj del odgovornosti nsi tudi tisti del slovenske politike, ki je načelno zavezan evropskim vrednotam, ki ne kaže nostalgije po nekdanjem režimu in ki ne koketira s kakšno od variant socializma.

    Obnašanje t. i. pomladne opcije so namreč pogosto zaznamovali egoizem njenih voditeljev, njihova nesposobnost sprejemanja kritike in nezmožnost medsebojnega dogovarjanja, kar je privedlo do politike, ki je nihala od nenačelnega pragmatizma do ideološke zadrtosti. Zato te stranke niso zmogle izvesti potrebnih reform tudi takrat, ko so bile na oblasti. Zdaj pa so za to tako ali tako prešibke. Zato brez konkretnih sprememb v njihovem delovanju razvojni preboj ne bo mogoč.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite