Pogosto se resničnost in upravičenost določene izjave ali stališča izkažeta na podlagi odzivov nanj. Še posebej takšnih, ki ga skušajo zavrniti, razvrednotiti in diskreditirati tiste, ki so njegovi avtorji.
Resolucija in besni odzivi nanjo
To se je nedvomno pokazalo ob odzivih na pred kratkim sprejeto resolucijo Evropske ljudske stranke (EPP), najmočnejše politične skupine v Evropskem parlamentu, o stanju v Sloveniji, še posebej na področju pravosodja. Povod zanjo je bila prvostopenjska obsodba Janeza Janše v zadevi Partia, ki ji je sledil obisk delegacije te strankarske povezave pod vodstvom nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta Jerzyja Buzeka. Dokument, ki ga je soglasno sprejela politična skupščina EPP, namreč uporablja za evropski politični žargon nenavadno neposreden besednjak, s katerim izraža zaskrbljenost nad obsodbo najpomembnejšega opozicijskega politika v državi, kar predstavlja resno kritiko slovenskega sodstva. Za povrh predlaga izvedbo lustracijskih postopkov zoper nosilce preteklega nedemokratičnega režima.
In predvsem zadnje je verjetno najbolj razburilo domačo nomenklaturo, ki se bolj kot česarkoli drugega boji zunanjega nadzora, tj. intervencije “zunanjih stricev”. Tako se je po pričakovanju nemudoma aktiviral njihov “podporni sistem” v dominantnih medijih, ki je hitel obsojati omenjeno resolucijo, čemur so se pridružile različne “strukture”, od političnih strank in strančic do t. i. vstajnikov, ki so še enkrat dokazali svojo politično instrumentaliziranost.
Tako so nam povedali, da gre za “vmešavanje v slovenske notranje zadeve”, da se o domačih težavah ne spodobi obveščati tujine (kot da nismo člani evropske politične skupnosti), ampak jih je treba reševati doma, kot se to “počne v družini”. (Ja, Fritzlovi otroci bi se s tem zagotovo strinjali, mar ne?) Še več, nekateri so trdili, da je EPP orodje v rokah Janeza Janše in njegove stranke – očitno Janša zdaj ni več kriv zgolj vsega, kar se dogaja v Sloveniji, ampak tudi tega, kar se dogaja v Evropi. Zunanji in notranji sovražnik torej spet z roko v roki “spodkopavata” našo družbeno ureditev – mar nismo tega stalno poslušali v nekdanjem režimu?
Dejansko je resolucija kvečjemu preblaga. Njena pomanjkljivost je v tem, da se preveč osredotoča na en sam (sodni) primer, s čimer se nekoliko zabriše prava slika stanja. Ta je v resnici bistveno bolj črna, kot si predstavljajo Evropejci in kot se konec koncev zrcali iz stališč EPP. Razsodba v primeru Patria je zgolj simptom splošnih razmer, kjer pravna država ne deluje, saj je energija organov pregona usmerjena zgolj zoper nasprotnike vladajoče pokomunistične nomenklature oz. tiste, ki so se ji na tak ali drugačen način zamerili. Medtem ko so režimski izbranci še vedno bolj ali manj nedotakljivi.
Lažna tolažba
Za protiutež resoluciji EPP so vladajoča elita in njeni medijski pribočniki “na veliki zvon” obesili pozitivno oceno evropskih organov glede pred kratkim sprejetega proračuna in ukrepov vlade za izhod iz krize. To so vzneseno prikazovali kot izjemno priznanje delu vlade, ki naj bi bila na dobri poti pri reševanju razmer v državi. In na čelu s premierko družno vrteli lajno o tem, da lahko uredimo zadeve sami, brez tuje pomoči. Vendar v svojem bistvu ta bruseljska ocena ni bila nič kaj posebnega. Tudi protikrizni ukrepi, ki jih je sprejemala Janševa vlada, so bili vselej deležni podpore mednarodnih političnih in finančnih krogov. In zdajšnji pozitiven odnos zadeva predvsem tiste rešitve, ki jih je aktualna vlada dobesedno “prekopirala” od svoje predhodnice. Gre zgolj za “kitenje s tujim perjem”.
Več: Planet Siol
