M. Tomšič, PlanetSiol: “Razredni sovražniki” v visokem šolstvu

6

Eden najbolj trdoživih mentalnih sedimentov nekdanjega komunističnega sistema, kar jih najdemo na Slovenskem, je sumničav odnos do zasebništva.

Če smo se na to, da naj bo gospodarstvo v (pretežno) zasebnih rokah, še nekako navadili – kljub raznoraznim strokovnim avtoritetam, ki še danes vneto razlagajo, da ni z državnim lastništvom podjetij nič narobe –, pa to za preostala področja nikakor ne velja. Še posebej ne za tista, katerih dejavnost je namenjena ustvarjanju dobrin, ki so v javnem interesu, kot sta denimo izobraževanje in zdravstvo. Tu je tako rekoč samoumevno, da je država tista, ki je zanje zadolžena. Ni dovolj, da le nastopa v vlogi regulatorja, ki postavlja “pravila igre”, ampak mora biti sama ponudnik tozadevnih storitev. Javne ustanove, ki se ukvarjajo s šolanjem otrok ali zdravljenjem pacientov, naj bi bile skorajda “po naravi stvari” boljše od tistih, ki so v zasebni lasti. Tisti, ki delujejo na javnih ustanovah, naj bi si namreč prizadevali za dobrobit skupnosti, medtem ko naj bi “grdi” zasebniki gledali zgolj na lastne koristi.

Predsodki zoper “zasebnike” so še posebej izraziti na visokošolskem področju. Tisti, ki takšne trditve širijo – in ti običajno prihajajo ravno iz javnih ustanov –, zanje praviloma ne ponujajo nikakršnih argumentov. Kljub temu imajo v javnosti zelo veliko težo. “Cirkus” nastane predvsem takrat, ko se za delovanje zasebnih zavodov nameni kaj javnega denarja. Denimo v obliki koncesij za izvajanje študijskih programov. Ker naj bi šlo pri tem za “polnjenje žepov” njihovih ustanoviteljev – to je zadnjič v pristni populistični maniri razlagal celo sam resorni minister.

V resnici gre v teh primerih za opravljanje javne službe, kakor to velja za javne ustanove. Koncesioniranje programov omogoča brezplačni študij predvsem študentom izven velikih središč, ki tako lahko ostanejo v svojem domačem kraju, s čimer si prihranijo dobršen del stroškov. Na ta način nedvomno prispeva k večji dostopnosti visokošolske izobrazbe.
Pogrom zoper “moteče elemente”

Kljub temu da gre za programe zasebnih visokošolskih zavodov zgolj kakšen odstotek javnih sredstev, namenjenih temu področju, jih velike državne univerze – predvsem ljubljanska – vidijo kot precejšnjo grožnjo. Tako so bili le-ti zadnja leta prikazovani kot “grešni kozli”, krivi malodane za vse težave, ki tarejo slovensko akademsko sfero. Od tod stalne težnje po tem, da se jih “nevtralizira”.

Sedanja vlada se je očitno namenila tem težnjam ustreči. Predlog novega zakona o visokem šolstvu, o katerem te dni poteka javna razprava, predstavlja v svoji intenci nič drugega kot poskus “eliminacije” samostojnih visokošolskih ustanov. Tako na široko odpira vrata za odvzem že pridobljenih koncesij – in to brez kakršnihkoli kriterijev, zgolj pa podlagi arbitrarne (se pravi politične) odločitve ministra. Še več, s postavljanjem povsem neživljenjskih pogojev jim namerava praktično onemogočiti njihovo delovanje. Od njih se denimo zahteva, da imajo polno zaposlenih najmanj trideset visokošolskih učiteljev. Tega pogoja večina od njih ne more izpolniti, ker preprosto nima dovolj študijskih kapacitet za to (se pravi dovolj pedagoških ur za tolikšno število predavateljev).

Takšne zahteve pomenijo grobo kršitev načela akademske avtonomije. Seveda ima država dolžnost, da zagotavlja standarde kakovosti (tudi) na tem področju. Vendar ne, da se na tak “centralno-planski” način vmešava v notranjo organizacijo in delovanje visokošolskih ustanov – sploh ne tistih, ki se ne financirajo iz javnega denarja.

Pri tem zakonu gre tudi za očiten poskus omejevanja konkurence na področju visokošolskega izobraževanja. Predlog je namreč izrazito pisan na kožo velikim javnim univerzam, še posebej ljubljanski, ki imajo veliko število zaposlenih in jih zato takšne zahteve ne bodo prizadele. Si predstavljate, da bi se denimo nacionalna radiotelevizija želela znebiti svoje konkurence in bi “zlobirala” zakon, po katerem bi vsaka zasebna televizija morala imeti najmanj sto zaposlenih novinarjev?

Več: PlanetSiol


6 KOMENTARJI

  1. Kako pa je to urejeno v urejenih civiliziranih evropskih državah?

    Premalo se zgledujemo po drugih, kjer se izkazalo, da izobraževalni in gospodarski sistem odlično funcionirata.

    Tja je treba poslati avtorje naših rešitev, da se na kraju samem prepričajo o učinkovitih rešitvah.

  2. resničnega zasebnega šolstva ni brez kapitala.

    takšnole opiranje na koncesije je tako mlečnih nog, da je nezrelo nečesa tako temeljnega kot je šolstvo, gimnazija, univerza. da ti nekdo zapira in odpira pipico po pritisku na mehur, je poniževalno in temu bi se najprej morale upreti te ‘samostojne univerze’ in iti po denar drugam.

    kam?

    bile so priložnosti, npr. krekova banka. če bi jo gojili zmerno (torej v finančnem smislu zelo konzervativno), bi lahko postala zdravo zaledje.

    tako pa smo jo zakockali v upu hitre sreče.

    imamo pa še sedaj nekaj smrek na pokljuki, si mislim, da jih je dovolj za začetek in vztrajanje brez subvencij. tako ali tako se bo šolstvo počasi premaknilo v šolninsko, takrat pa bo finančna razlika le še v lastništvu zidov.

    menim, da se nečesa takšnega kot je univerza ne postavi čez noč. univerze ne kupiš (npr. s kupnino od pokljuke), ampak jo zrasteš.

    najprej je treba imeti ‘nižje’ izkušnje, recimo močno gimnazijo in to imamo. iz tega naj počasi zraste 1 (z besedo: ena) majhna nišna fakulteta in si počasi pridobi ime, potem pa spet počasi dalje…
    kristjani (če tule seveda govorimo o tem) bi morali znati biti zelo potrpežljivi.

    misleč, da bo kdaj v sloveniji tako, da bo država podprla pluralni fdv…
    če/ko bo na oblasti spet desnica, bo morda lahko za par let našla nekaj mio za fakultetne poskuse, a s podobnim uspehom kot ga je v medijih imel sklad za njih pluralizacijo…

  3. To ne bi smel biti poseben problem. Povsod v tujini je katočiških univerz kolikor hočeš. Vse so javne, vse dobivajo financiranje od države, ali donatorjev. Pri nas pa seveda, če hočemo da so privatne, čeprav katoliške (to sploh ne gre skupaj), so odvisne od koncesije in pripadajočih pipic.
    Je pa res treba začeti že z osnovnimi šolami. Daleč smo še od univerze. Katoliška osnovna šola. Javna, ne zasebna.

  4. “Takšne zahteve pomenijo grobo kršitev načela akademske avtonomije.”

    Če prav razumem, bi gospoda rada imela akademsko avtonomijo na davkoplačevalski račun. Glede na to, da je potrebno varčevati, res ne vidim potrebe, da bi se javni sektor širil z butično visokošolsko eksotiko na podeželju (kjer se proizvajajo dodatni družboslovci).

    Financirajte si akademsko avtonomijo sami, pa ne bo nobenih težav.

Comments are closed.