M. Tomšič, PlanetSiol: Presenečenje, ki to ni

0

Kdor je mislil, da bo prepričljiva zmaga političnega novinca Mira Cerarja in njegove stranke na julijskih predčasnih parlamentarnih volitvah prinesla večjo politično stabilnost, se je krepko uštel.

Še bolj so se ušteli tisti, ki so verjeli, da bo ta zmaga okrepila zaupanje državljanov Slovenije v njihovo politično elito. Raziskave javnega mnenja namreč beležijo velik upad podpore tako vladi kot največji vladni stranki. Cerarjevi stranki je v rekordnem času uspelo zapraviti posojilo, ki ga je pridobila z volilno zmago. Tako v zadnjih anketah celo ni več na prvem mestu med političnimi strankami. Upi volivcev po drugačni, bolj etični politiki so se kmalu razbili na čereh slovenske politične realnosti. Razočaranje je spet zavladalo med državljanskim telesom.

Koga je lahko Cerar razočaral?

To razočaranje je povsem razumljivo. Od napovedanih novih etičnih standardov se ni uresničilo tako rekoč nič. Vlada in vladajoča koalicija sta doživeli serijo blamaž, med katerimi je zagotovo največja poskus izločitve predsednika največje opozicijske stranke Janeza Janše iz parlamentarnega življenja, ki se je, čeprav je parlamentarna večina večji del energije v svojem dozdajšnjem mandatu namenila prav temu cilju, izjalovil, saj je ustavno sodišče takšno početje spoznalo za neprimerno in Janši vrnilo mandat.

Bistveno manj razumljivo je presenečenje nad dozdajšnjimi “dosežki” Cerarjeve vlade. Tako zdaj mnogi “globokoumno” ugotavljajo, kako ta vlada nima razvojne vizije, da jo sestavljajo politično neizkušeni ljudje, da je operativno nesposobna itd. Vse to seveda drži. Vendar je bilo to mogoče brez neke posebne analitične daljnovidnosti predvideti že pred volitvami.

Kaj naj bi vendar pričakovali od stranke, ki je nastala mesec dni pred volitvami, ki se je poimenovala po svojem predsedniku in katere program (če mu sploh lahko tako rečemo) je obsegal šestindvajset sličic predstavitve v Powerpointu, njen predsednik pa se do nobenega od ključnih družbenih problemov ni zmogel jasno opredeliti? In kaj naj bi pričakovali od vlade, v kateri osrednjo vlogo igra omenjena stranka, kjer ministrske funkcije zasedajo ljudje, za večino katerih je javnost prvič slišala šele ob njihovem imenovanju? Dezorganiziranost in dezorientiranost je v takšnih razmerah edino, na kar je mogoče računati.

Reform v tej zasedbi ne bo

Zadnje, kar je bilo od takšne druščine na oblasti mogoče pričakovati, je izvedba resnih strukturnih reform, ki bi prinesle liberalizacijo in deetatizacijo slovenske družbe. Gre namreč za izrazite zagovornike statusa quo, kar je razumljivo, saj njihovo glavno volilno bazo predstavljajo tisti, katerih eksistenca je odvisna od davkoplačevalskega denarja, zato jim je v interesu ohranjanje obsežnega javnega sektorja. Tudi ključni protagonisti vladajoče garniture prihajajo iz teh vrst. Tako ni čudno, da so se pogajanja o varčevanju v tem sektorju končala s skoraj popolno kapitulacijo vladne strani, ki je morala glede velike večine zadev popustiti sindikatom. Bistveno lažje kot zameriti se “svojim”, je nalagati dodatna finančna bremena gospodarstvu.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.