M. Tomšič, PlanetSiol: Past za predsednika

2

Afera, povezana z imenovanjem novega senata Komisije za preprečevanje korupcije, pomeni dokončno razvrednotenje podobe brezmadežne načelnosti in nepristranskosti te nadzorne institucije.

Protikorupcijska farsa

Mnogi so jo namreč še pred kratkim imeli za zadnji branik integritete v tej deželi, za ne samo glavnega, ampak kar za edinega borca zoper pokvarjeno in skorumpirano elito.

To prepričanje se je ujemalo s skorajda mesijanskim razumevanjem svoje funkcije, ki ga je izražalo zdaj odstopljeno vodstvo KPK. To se je imelo za nekakšnega univerzalnega moralnega razsodnika, zoper stališče katerega ne more in ne sme biti nobenega dvoma, kaj šele kritike – tisti, ki jo javno izrazi, pa naj bo deležen kazenskega pregona.

Imenovanje anonimnega odvetnika iz Murske Sobote, brez kakšnihkoli resnih referenc, a politično ustreznega pedigreja, na mesto predsednika KPK, je bilo farsa, ki je dodobra razgalila zlaganost velikih besed o odprtosti, transparentnosti in apolitičnosti izbirnih postopkov. Politična opredeljenost Borisa Štefaneca je pri vsem tem še najmanj pomembna.

Povsem drži, da ima vsakdo pravico, da se včlani v politično stranko in da zaradi tega ne sme biti diskriminiran. A če je res tako, zakaj vendar je dotični potem iz stranke Pozitivna Slovenija sploh izstopil? In to šele po tem, ko je izvedel, da bo imenovan?

Takšno ravnanje je vse prej kot načelno, saj vzbuja sum, da kandidat nekaj prikriva, kar močno zmanjša njegovo verodostojnost. Zaradi tega ni primeren za to, da zasede funkcijo, katere nosilec mora že v izhodišču delovati nepristransko.

Predsednikova zagata

Omenjeno imenovanje ima močno notranjepolitično dimenzijo. Ko se je izvedelo za politično “okuženost” novopečenega predsednika KPS, se je vsul plaz očitkov, katerih glavna tarča je bil tisti, ki je podpisal ukaz o njegovem imenovanju, se pravi predsednik države Borut Pahor. Čeprav je sam izrazil negodovanje nad tem, kar mu je izbirna komisija ponudila, je bil proglašen za glavnega krivca za nastalo situacijo, zato so se pojavile tudi zahteve po njegovem odstopu.

Seveda lahko predsedniku države očitamo objektivno odgovornost. V končni fazi je vendarle on tisti, čigar podpis se nahaja pod spornim imenovanjem. Vsekakor bi lahko bolje preveril, kakšnega človeka so mu predlagali. Ne nazadnje ima za to na razpolago ne tako majhen tim sodelavcev.

Vseeno pa ni mogoče spregledati, da se je znašel v zelo zagatnem položaju. Tudi če bi ravnal drugače, se pravi če bi zavrnil imenovanje Štefaneca, bi bil prav verjetno spet deležen plohe očitkov, češ da ravna samovoljno, da ignorira odločitev stroke, da izbranega kandidata diskriminira zaradi politične usmerjenosti ali celo da zlorablja svoje pristojnosti. In prav tako bi se pojavile zahteve po njegovem odstopu.

Pahor se je torej znašel v “lose-lose” situaciji, se pravi v situaciji, v kateri bi katerakoli odločitev, ki bi jo sprejel, sprožila ostre odzive v javnosti. Zato se ni mogoče izogniti vtisu, da gre pri vsem tem (tudi) za poskus njegove diskreditacije.

Več lahko preberete na portalu PlanetSiol.


2 KOMENTARJI

  1. Pahor je sam imenoval izbirno komisijo, ki mu je ne bi bilo treba, in se tako zavaroval, da kogarkoli imenuje ima popolnoma čiste roke in varen hrbet.
    Njegove “opombe” ob imenovanju so žaljive in povsem nevredne predsednika države. Tu ga totalno polomil in v tem celo razumem pozive k njegovem odstopu.
    KPK pa je končno dobil kar mu gre. Takole si izmišljati institucije in pričakovati da bodo celo funkcionirale si lahko izmišlja le revolucionarni um.

  2. Predsednik mora vedno trmasto vztrajati na vrednostnem delovanju in odločanju. Ne pa da je vedno nekakšna lutka drugih. To je bilo še zlasti takrat, ko je bil premier.

    Če bi imel vrednostno hrbtenico, bi ga vsi respektirali in bi imel moralno moč.

    Na ta način bi tudi največ storil za moralni preporod Slovenije.

    Zdaj ko je predsednik, se ne more več sklicevati na svojo stranko ali koalicijske partnerje, češ, da mu ti ne dovolijo uveljaviti pozitivne vrednote v družbi.

    Klavrno in neresno je izgledalo, ko je potrdil predlagano komisijo, istočasno pa omenil, da ni po njegovem okusu. Potemtakem je jasno, da jo ne bi smel imenovati.

    Če se boji tričlanske komisije, kako se boji šele drugih, ki so močnejši kot tista komisija.

    Predsednik se mora bati nevrednostne drže in nikogar drugega, saj ima za sabo ustavo.

Comments are closed.