Naši revolucionarji se bojujejo proti nečemu, česar ni, in se zavzemajo za tisto, česar je v izobilju.
Socialni eksperiment, ki so ga skozi desetletja prakticirali realsocialistični režimi, je poleg preostalega vseboval tudi poseben tip diskurza, pri katerem se je vsebina določenih ključnih pojmov diametralno razlikovala od tistega, kar je bila njihova dejanska vsebina.
Šlo je za besednjak, ki je v mnogočem močno spominjal na to, kar je George Orwell v svojem romanu 1984, eni najbolj znanih upodobitev mračne totalitarne prihodnosti, poimenoval kot novorek.
Intervencija kot oblika bratske pomoči
Sistem, kakršen se je po drugi svetovni vojni vzpostavil na vzhodni strani železne zavese, je temeljil na logiki t. i. bratske pomoči, ki jo je Sovjetska zveza nudila zavezniškim državam. To je pomenilo, da je pomagala režimom ljudske demokracije, da se je upirala imperialističnim grožnjam, se pravi, da je vzdrževala oblastni monopol lokalnih partijskih elit; kar je vključevalo tudi vojaške posege v primerih, ko je ta monopol postal ogrožen – kot se je zgodilo na Madžarskem leta 1956 ali na Češkoslovaškem leta 1968. Doktrina bratske pomoči je bila torej instrument za vzdrževanje sovjetske politične in siceršnje hegemonije.
Današnja Rusija se je z nastopom vladavine Vladimirja Putina postavila v vlogo naslednice sovjetskega imperija. Temu primeren je tudi njen odnos do držav, ki jih ima za svoje vazale; kar se je povsem jasno izrazilo ob zdajšnji krizi v Ukrajini.
To državo so ruski voditelji pogosto označevali za bratsko. In takšno “pomoč” zdaj ponujajo domnevno ogroženemu ljudstvu. Predvsem številčni rusko govoreči manjšini, ki naj bi ji skrajni nacionalisti in fašisti, ki naj bi se z državnim udarom povzpeli na oblast, kratili pravice.
Fašizacija nasprotnikov
Prav to, se pravi fašizacija nasprotnikov, je še eden od recidivov realsocializma, kjer se je tiste, ki so nasprotovali režimu, kaj rado povezovalo s tozadevnimi idejami. Tudi zdaj ruska oblast in njej podvrženi mediji na veliko razlagajo o vzponu skrajne, profašistične desnice v Ukrajini, zoper katero je seveda treba ukrepati (in Rusija je seveda pripravljena na to).
Seveda tudi v tej državi obstajajo desni ekstremisti, katerih aktivnosti upravičeno predstavljajo razlog za skrb. Vendar je v Ukrajini skrajna desnica šibkejša kot v državi, katere voditelji opozarjajo nanjo – se pravi v Rusiji. Tu so napadi na ljudi drugih ras in veroizpovedi nekaj zelo pogostega – in neredko se končajo z zelo hudimi posledicami za žrtve, celo z njihovo smrtjo.
Več lahko preberete na portalu Planet Siol.
