M. Tomšič, PlanetSiol: Medijska inkvizicija

12

V množici raznoraznih nadzornih organov formalne in neformalne narave smo pred kratkim dobili tudi t. i. Svet za odziv na sovražni govor.

Problemi s sovražnim govorom

Ta naj bi bil nekakšno neodvisno povezovalno telo, ki naj bi po zatrjevanju njegovih ustanoviteljev vzpostavljalo standarde javnega komuniciranja in osveščalo javnost o tej problematiki.

Skrb za kulturo javnega – in tudi drugega – komuniciranja načeloma velja pozdraviti. Etiketiranje, žaljenje ali celo odkrito širjenje sovraštva nedvomno ni nekaj hvalevrednega. Gre za prakse, ki ovirajo vzpostavljanje družbenega ozračja, v katerem bi lahko potekal produktiven dialog o najpomembnejših družbenih vprašanjih.

Vendar pa koncept sovražnega govora, ki so ga že pred časom “skovali” za boj proti tovrstnim pojavom, nikakor nekaj enoznačnega. Zato tudi ni neproblematičen.

Če je odkrito pozivanje k nasilju zoper določenega posameznika ali skupino nekaj, kar je nesprejemljivo samo po sebi in je zato lahko predmet (tudi kazenskega) sankcioniranja, pa je težko določiti, kdaj negativno obravnavanje nekoga preraste v nekaj spornega. Kje je meja med kritičnostjo in sovražnostjo, na kakšen način jo določiti in kdo je za to “pristojen”?

Sovražni govor je nekaj, kar počno “njihovi”

Zaradi takšne neoprijemljivosti se koncept sovražnega govora lahko hitro sprevrže v orodje za obračunavanje z nezaželenimi stališči in za izločanje njihovih nosilcev iz javnega življenja. V tem smislu lahko deluje podobno kot koncept “vznemirjanja javnosti”, ki so ga poznali v bivšem režimu in ki je bil namenjen (kazenskemu) pregonu tistih posameznikov, ki jih je partija označila za “moralno-politično neprimerne”.

In prav to se je zgodilo pri zgoraj omenjenem Svetu, ki se ni mogel upreti skušnjavi, da boj zoper sovražni govor uporabi kot orožje zoper pripadnike “neprave” politične opcije in zagovornike “napačnih” idej.

To je bilo sicer mogoče pričakovati že v izhodišču, glede na to, da je njegova sestava v nazorskem smislu izrazito nepluralna in da je bila na njegovo čelo postavljena oseba, ki se je že pri opravljanju funkcije informacijske pooblaščenke “izkazala” s politično pristranskostjo. Prvi odziv tega organa na domnevne primere sovražnega govora pa je dokončno potrdil ta pričakovanja.

V tem odzivu so obsodili petih takšnih primerov. In “presenetljivo”: vsi se nanašajo na izjave in medijske prispevke, katerih avtorji sodijo na desni pol slovenske politike in civilne družbe. Pri tem po absurdnosti izstopa obravnava spletne strani www.24kul.si, ki so se je lotili na podlagi prijave, da naj bi bila – med drugim – namenjena poveličevanju znanih nacistov, kakšen je bil škof Anton Vovk (sic!).

Da nekdo narodno zavednega dušnega pastirja, ki je bil žrtev komunističnega nasilja (l. 1952 ga je v Novem mestu sodrga, naščuvana s strani partije, polila z bencinom in zažgala), označi za nacista, je znak neverjetne ideološke slepote in fanatizma. In prijavo takšnega lunatika so naši borci zoper sovražni govor vzeli resno! Že zgolj to jim odvzema verodostojnost, da bi komurkoli “soliti pamet” o tem, kako se sme ali ne sme izražati v javnosti.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Dober članek, težko bi kaj dodal!
    Btw:dobrodošli nazaj g. svitase! Ko vas ni bilo se je temnilo z napadi komiaktivistov v zadevi LGBT na tem portalu. Le Zdravko z nekaj somišljeniki je zbral toliko energije, da se je bodel z njihovo invazijo, ostali smo obupali, upam , da vi niste. Koristni bi bili vaši rafali komentarjev!

  2. No, če nastane neka komisija za sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, za katerega se zdi, da se vanj vključujejo ljudje, ki so v nasprotju z imenom sila slabo pomirjeni bodisi s svetom bodisi s sabo, si lahko predstavljamo, da bo zadeva takoj bolj demokratična sporna, kot če bi komisijo ustanovili pri SZDL Jožeta Smoleta- Božička.

    Sicer je pa pomemben razlog nastanka komisije gotovo ta, da Nataša Pirc Musar trenutno ni imela funkcije ( pomislite, celo za direktorstvo nacionalne RTV so se je upali zavrniti, kako hudo krivično, jih je treba tožiti vse do Strassbourga), s katere bi lahko komandirala celo Slovenijo. A ni ona od Boga ( pardon, nekoga drugega) poslana, da komandira Slovenijo?

  3. sarkazem in ostali!

    Ni me bilo zato, ker sem v tem času napisal priročnik, ki upam, da bo tudi predstavljen na časniku.

    Naslov priročnika je: Veščine življenja za našo življenjsko učinkovitost.

    Na praktičen in argumentiran način je prikazanih 21 veščin, ki nam omogočajo, da lahko uresničimo dobre zglede in plemenite cilje. Tako na posamični kot na skupnostni ravni. vse veščine temeljijo na spoštovanju stvarstvenih zakonitostih in vrednotah, ki so zapisane tudi v svetem pismu.

    • Kot si nam enkrat tule razložil, smo sposobni razumeti in doumeti le kratke komentarje.
      Predlagam, da priročnik razdeliš na več delov in jih predstaviš s primernim časovnim razmikom.

  4. Če ne obvladamo veščin – pomagal, kako uresničiti dobre zglede in plamenite cilje, se nam ti zdijo nedosegljivi, neuresničljivi.

  5. Sam sem še vedno prepričan, da nas je konservativcev, libertarcev in sredinskih vsaj 50%. Mislim, da so bile volitve 2011 kar merodajne.

    In če bi vsa ta ogromna masa ljudi odjavila naročnino na časopise, če bi ignorirala uveljavljene medije ter spravila skupaj peticijo za referendum o neustavnosti plačevanja obveznega RTV-prispevka, sem prepričan da zrušimo medijski monopol v nekaj letih. Posledično pa bi s tem nekako izsilili pluralizacijo medijev in s tem takoj odprtje medijskega trga.

    Koliko bralcev ima Časnik?

    • Vedno manj, ker ni iskren in dorečen. Ne moreš služiti Bogu in Mamonu in tukaj ne moreš hkrati služiti (“časnik ni zastonj”) in se boriti za resnico. Polčlanki, prevzeti iz drugih časopisov in drugorazredni prispevki ter komentatorji( dva z leve z štirimi nicki in nekaj jokalcev na desni) res ni nekaj.
      Pohlep in napuh sta hujša sovražnika desnice kakor vsi strici z UDBO, KOSom , maslosodstvom, FDV sodrgo in tajkuni skupaj.

      • Opazil se, da se je propulzivnost Časnika zmanjšala.
        Veliko je kopij člankov, manj je izvirnih prispevkov avtorjev.

        Tudi provokatorjev se ni uspešno zajezilo.

        P.S. – Btw. od kje sklepaš da imamo dva leva provokatorja s štirimi nicki? Kdo bi lahko bila oziroma katera oseba se skriva za nici?

    • “… če bi vsa ta ogromna masa ljudi … zrušimo medijski monopol v nekaj letih.”

      Ja, ttudi sam tako mislim. Samo gospod nadškof bi moral nekaj takega ukazati, če to vpijeva Rokc in AlFe nima posebnega učinka.

  6. Da si ne bomo zeleno vejo odžagali na kateri sedimo.

    Primerjajte programa TV 1, 2 in 3 ter POP kanal v vrednotnem smislu, pa boste videli, da je državna televizija neprimerno bolj vrednotna in domoljubna kot POP kanal.

Comments are closed.