Po deželi se plazi pošast privatizacije, če parafraziramo najljubšega misleca naših številnih “naprednih intelektualcev”.
Mnogo politikov, mnenjskih voditeljev in drugih namreč na vsakem koraku svari pred prodajo državnega premoženja kot tako rekoč največjo mogočo nesrečo, ki naj bi pahnila slovensko ljudstvo v bedo in ponižanje. Vendar se pri tem zastavlja vprašanje, koga privatizacija teh podjetij – še posebej, če jih bodo kupili tujci – dejansko ogroža?
Ali drugače, komu je v interesu ohranjanje obstoječega socialno-ekonomskega modela, katerega zgrešenost je kriza dodobra razgalila?
Mit o boljšem upravljanju državnih podjetij
Nasprotniki privatizacije trdijo, da pri državnih podjetjih, ki večinoma dosegajo slabe poslovne rezultate, ni težava v lastništvu, ampak v načinu upravljanja. Tako naj po njihovem ta podjetja še naprej ostanejo v lasti državi, samo “bolje jih je treba upravljati”. Treba je zgolj na vodilne položaje postaviti visoko etične strokovnjake, ki ne bodo odvisni od politike in z njo poveznih skupin. Kot da politični vpliv na poslovne odločitve podjetij ni tesno povezan z državnim lastništvom.
Takšne ideje o boljšem upravljanju državnih podjetij močno spominjajo na poskuse reformiranja samoupravnega socializma. Tudi tedaj so se na vse pretege trudili izboljšati delovanje sistema, ga napraviti bolj učinkovitega (predvsem v ekonomskem smislu). Vendar številne konference, kongresi, deklaracije, resolucije itd. niso prinesle nobenih rezultatov, saj se niso lotile jedra težave, ki je izhajal iz ustroja sistema, v katerem je politika in s tem vladajoča partijska elita obvladovala celotno družbo.
Ključna značilnost sodobne družbe je njena funkcionalna diferenciranost, ki predpostavlja avtonomijo različnih družbenih področij, ki delujejo na podlagi lastnih principov. To pomeni, da je ekonomska logika drugačna od politične, zato ekonomije ni mogoče usmerjati s političnimi sredstvi (o čemer najbolje priča kolaps realsocialističnih ekonomij). A dokler so podjetja v rokah države, bodo tisti, ki jih vodijo, zasledovali tudi ali predvsem politične cilje. Seveda obstajajo primeri podjetij v državni lasti, ki uspešno poslujejo, vendar so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. Večina raziskav (najnovejša je tista, ki so jo opravili Polona Domadenik in sodelavci) dokazuje, da so državna podjetja v splošnem občutno manj produktivna od zasebnih. Sploh to velja za okolja, kot je slovensko, z močno etatistično tradicijo in razbohotenim klientelizmom.
Še ena nenaključna medijska gonja
Kljub temu skušajo nekateri za vsako ceno preprečiti privatizacijo strateško pomembnih podjetij. Tako izkoristijo vsako priložnost za to, da bi javno mnenje naščuvali zoper njo. Mar je naključje, da se je medijski pogrom zoper guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca zaradi domnevnih nepravilnosti, povezanih z izbrisom t. i. podrejenih obveznic slovenskih bank, začel zgolj kakšen teden dni po tem, ko se je v intervjuju za poslovni dnevnik Finance odločno zavzel za popolno privatizacijo državnih podjetij – tudi bank na čelu z NLB?
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
