M. Tomšič, PlanetSiol: Kaj je v tej deželi normalno?

Če bi bilo treba izpostaviti kakšno izjavo, ki je zaznamovala letošnjo kampanjo pred evropskimi volitvami, bi se odločili za tisto, v kateri je nosilni kandidat Pozitivne Slovenije Jože Mencinger slovenske volivce razdelil na dve skupini: desne in normalne. Pri tem je dal jasno vedeti, da zadnji volijo levo usmerjene stranke (med njimi seveda tudi njegovo).

Ker desni volivci naj bi bili ubogljivi (beri: slepo naj bi sledili svojim voditeljem), na podlagi česar lahko sklepamo, da so edino volivci levih strank potemtakem sposobni samostojnega političnega premisleka.

Dejansko je Mencinger volivce razdelil na prvorazredne in drugorazredne. Kar je bistveno bolj žaljivo in diskriminatorno od razvpitega zapisa nekega Tomaža Majerja na spletni strani Slovenske demokratske stranke o tem, kako naj bi Zorana Jankovića do zmage na volitvah leta 2011 pripeljali t. i. trenirkarji, se pravi priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Tam je šlo za podton, ki je bil negativno naperjen zoper to družbeno skupino. V Mencingerjevem primeru pa gre za eksplicitno označevanje dobršnega dela državljanov (pravzaprav večine tistih, ki so se udeležili evropskih volitev) za inferiorne.

Si predstavljate, da bi kdo z desnice, na primer Milan Zver ali Lojze Peterle, leve volivce označil za nenormalne? Ali da bi svoje volivce označil za poštene in resnicoljubne, volivce levice pa za lažnive in nemoralne.

Dominantni mediji bi ga raztrgali, raznorazni borci za strpnost bi ga označili za nosilca sovražnega govora, kakšen od njih bi celo vložil ovadbo zoper njega.

V Mencingerjevem primeru pa se ni zgodilo nič takšnega. Nobenih protestov napredne civilne družbe, nobenih izjav o tem, kako določen del slovenske politike širi diskurz sovraštva. Ta izjava je bila torej sprejeta kot nekaj normalnega.

Normalnost diskriminiranja

Razlog za to normalnost leži v tem, da je Mencinger zgolj glasno in nedvoumno izrazil nekaj, kar misli velik del slovenske levice. Da so namreč tisti, ki podpirajo in volijo stranke desnega tabora, vsaj čudni, če že ni z njimi nekaj hudo narobe. Takšno ni samo razmišljanje političnih predstavnikov leve opcije.

Tovrstno nocijo bolj ali manj prikrito generirajo tudi osrednji mediji in njihovi mnenjski voditelji. Ti širijo stereotipe o naprednem, izobraženem, svobodomiselnem delu družbe na eni strani – ta podpira levico – in o nazadnjaškem, neizobraženem, ozkogledem delu družbe na drugi strani – ta podpira desnico.

Pri tem je zelo nenavadno, kako se je dežela, v kateri večino ključnih pozicij obvladujejo ti superiorni levičarji, lahko znašla v tako globoki krizi? In kako to, da ob svojem izjemnem potencialu ta politični tabor ni zmožen na oblastne položaje rekrutirati drugega kot mediokritete, kakršne smo imeli priliko gledati v zdaj že odhajajoči vladi?

Več lahko preberete na PlanetSiol

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.