M. Tomšič, Planet Siol: Triumf birokratskega uma

3

(Samo)predlaganje Alenke Bratušek za evropsko komisarko in ves cirkus, ki se dogaja okoli tega, priča ne samo o izjemni neskrupuloznosti glavne protagonistke te zgodbe …

… ampak morda še bolj o neizmerni hipokriziji, ki vlada v slovenski politiki in javnosti. Zdaj se namreč nad verjetno bodočo članico Evropske komisije zgražajo in ji “berejo levite” tisti, ki jih ni pred tem njeno vedenje niti najmanj motilo.

Zgražajo se njeni nedavni politični sopotniki, ki so več kot leto dni z njo skupaj sedeli v vladi in vneto zagovarjali politike, ki jih je izvajala vlada pod njenim vodstvom. In zgražajo se tisti mediji, ki so do pred kratkim na vsa usta hvalili njene vodstvene sposobnosti in dosežke ter vztrajno “pometali pod preprogo” vse napake, neumnosti in nečednosti, ki so se dogajale pod njenim “pokroviteljstvom”.

Ob tem so nekateri očitki, na primer tisti o korupciji, naravnost smešni. Mar je Bratuškova podkupila samo sebe – ali si je morda dala “obljubo nagrade”? Vsakega spornega ali celo nezakonitega dejanja pač ni mogoče označiti za koruptivnega – kar se dandanes zelo pogosto počne. Še posebej dvolično pa je, da zdaj o spornosti “inkriminiranega” početja moralizirajo tisti, ki so imeli možnost to preprečiti (na primer na seji vlade, kjer se je odločalo o komisarskih kandidatih), a zaradi svojih lastnih političnih kalkulacij tega niso želeli storiti.

Strinjati se je mogoče s tem, da Bratuškova ni primerna za evropsko komisarko za področje energetike, saj nima ustreznih kompetenc za to. In da so nasploh njene kompetence zelo šibke (že pogled na njeno razvpito magistrsko nalogo to pove). Vendar zaradi tega prav tako ni bila primerna za predsednico slovenske vlade. Tudi njena oblastiželjnost, aroganca in pripravljenost ne izbirati sredstev za dosego ciljev niso nič novega, saj je vse to med politično kariero dodobra “na ogled postavila”. A to njenih novonastalih kritikov ni prav nič motilo.

Banalnost pragmatizma

Vseeno pa dejstvo, da lahko nekdo, kot je Bratuškova, zasede evropsko komisarsko mesto, predstavlja težavo. In to ne več (samo) težavo Slovenije, ampak predvsem težavo Evropske unije. Je simptom njene politične dezorientiranosti in neupoštevanja lastnih standardov.

To se kaže v tem, da se na najvišje položaje v njenem aparatu lahko povzpnejo osebe, ki ne izpolnjujejo nobenega od formalno predpisanih pogojev. Predvsem pa niso privržene evropskim vrednotam. Bratuškova tu ni edini primer. Še bolj problematičen je predlog romunske komisarske kandidatke Corine Cretu, na katero letijo resne obtožbe o tem, da je bila v prejšnjem režimu sodelavka komunistične tajne policije.

Pojasnilo bodočega predsednika Evropske komisije Junckerja, češ da je izbral Bratuškovo, ker je ženska, liberalka in nekdanja predsednica vlade, odraža vso banalnost visoke evropske politike (tisto o njeni “liberalnosti” pa meji že na skrajni cinizem). Gre za sistem, kjer razne “kvote” pomenijo več od usposobljenosti in integritete, kjer je bolj kot razvojna vizija pomembna sposobnost politično-interesne kombinatorike.

Očitno je Juncker izbral Bratuškovo (pa verjetno še koga drugega) iz čisto “pragmatičnih” razlogov. Najudobneje je imeti od sebi poslušne in prilagodljive ljudi brez lastnih idej, ki povrhu tega še nimajo močne zaslombe ne v lastni državi ne v lastni politični skupini. Za takšne je precej gotovo, da ne bodo “delali težav” s svojimi zamislimi in principi.

Kaj to pomeni za moč Evropske unije, pa je seveda povsem druga zgodba. Skoraj nemogoče si je zamisliti, da bi lahko Bratuškova kakorkoli prispevala k vzpostavljanju evropske energetske neodvisnosti od Rusije (kar naj bi bila njega poglavitna naloga). Razen če ne gre pri vsem skupaj za penetracijo ruskih interesov v osrčje evropskih odločevalskih struktur ali vsaj za težnjo po sklepanju “kravjih kupčij” z njimi. V tem primeru je oseba iz ene najbolj rusofilskih držav v Evropi logična.

Nasploh velik del tranzicijske levice kaže precejšnje simpatije do Putinovega avtokratskega režima (izjave veleposlanika Benedejčiča, v katerih na veliko hvali kremeljskega samodržca, so tipičen primer tega) in se v marsičem po njem tudi zgleduje. Tako postaja Slovenija glede določenih sistemskih karakteristik – zlizanost politike in gospodarstva, prorežimska pristranskost dominantnih medijev, intrumentalizacija pravosodja itd. – nevarno podobna Putinovi Rusiji.

Več: Planet Siol

3 KOMENTARJI

  1. Ja, seveda, Evropa je kriva, da se je Bratuškovi uspelo zavihteti na skoraj najvišji položaj v evropi. Evropa je kriva, da je Slovenija v razsulu. Samo mi nismo krivi nič. Samo mi smo brezmadežni.

    Brezskrupulozna Bratuškova je samo razgalila naše dejansko stanje. Ne skrbite zanjo. Kdor visoko leta ga čakajo strele.
    Skrbite za nas, kako ji je vsem nam na očeh to uspelo. Vse kar poslušamo pa je KPK gor KPK dol. Imamo popoln sistem, kjer nihče brez referenc ne more uspeti! Seveda tako niti referenc ne more dobiti. In ta začarani krog rešujejo strici iz ozadja. Vsakič posebej. Včasih pa jim kdo uide. Tako kot Bratuškova.

    Ko se je Peterle samokandidiral ga je Bratuškova nabrcala v rit. Pravilno! Kakšna nadutost na njegovi strani. Še v parlamentu je zato ker mu komunisti to dovolijo, ker je neškodljiv, suženj po lastni volji, žlahtni desničar.
    Janša in Krkovič sta v zaporu. Država je blokirana, kot da veljajo izredne razmere. Vsaka odločitev sodišča je trenutno brezvezna. Koga briga o čem sodijo. Važno je samo pobegniti jim iz dosega. Ne glede na vse.
    Zato, blagor Časarju in podobnim. Še Bavčar naj pobegne če ima kaj pameti v glavi. In vsi ostali, čimprej. Zakaj bi se tu j* s psihoti na oblasti.

  2. Bratuškova se sedaj pifla kot šolarček o njen neznani temi, nima časa, ja spet ji zmanjkuje časa (vi nid tajm), da bi dvignila pošto KPK.
    “Ne bom taka kot Janša, ki ne dviguje pošte, sama vedno takoj prevzamem pošto”.

    Bi pa vseeno še počakal preden bi jo “posadil” na komisarski prestol, da se izteče zaslišanje.
    Naši poslanci, če so pametni, bi jo s “pravimi” vprašanji lahko osmešili, vprašanje če loči med kilovati in kilovatnimi urami. 🙂
    To zaslišanje utegne biti zabavno.

    Dosedaj še ni bilo politika v Sloveniji, ki bi tako brez sramu lagal kot Bratuškova.

Comments are closed.