M. Tomšič, Planet Siol: Triumf birokratskega uma

(Samo)predlaganje Alenke Bratušek za evropsko komisarko in ves cirkus, ki se dogaja okoli tega, priča ne samo o izjemni neskrupuloznosti glavne protagonistke te zgodbe …

… ampak morda še bolj o neizmerni hipokriziji, ki vlada v slovenski politiki in javnosti. Zdaj se namreč nad verjetno bodočo članico Evropske komisije zgražajo in ji “berejo levite” tisti, ki jih ni pred tem njeno vedenje niti najmanj motilo.

Zgražajo se njeni nedavni politični sopotniki, ki so več kot leto dni z njo skupaj sedeli v vladi in vneto zagovarjali politike, ki jih je izvajala vlada pod njenim vodstvom. In zgražajo se tisti mediji, ki so do pred kratkim na vsa usta hvalili njene vodstvene sposobnosti in dosežke ter vztrajno “pometali pod preprogo” vse napake, neumnosti in nečednosti, ki so se dogajale pod njenim “pokroviteljstvom”.

Ob tem so nekateri očitki, na primer tisti o korupciji, naravnost smešni. Mar je Bratuškova podkupila samo sebe – ali si je morda dala “obljubo nagrade”? Vsakega spornega ali celo nezakonitega dejanja pač ni mogoče označiti za koruptivnega – kar se dandanes zelo pogosto počne. Še posebej dvolično pa je, da zdaj o spornosti “inkriminiranega” početja moralizirajo tisti, ki so imeli možnost to preprečiti (na primer na seji vlade, kjer se je odločalo o komisarskih kandidatih), a zaradi svojih lastnih političnih kalkulacij tega niso želeli storiti.

Strinjati se je mogoče s tem, da Bratuškova ni primerna za evropsko komisarko za področje energetike, saj nima ustreznih kompetenc za to. In da so nasploh njene kompetence zelo šibke (že pogled na njeno razvpito magistrsko nalogo to pove). Vendar zaradi tega prav tako ni bila primerna za predsednico slovenske vlade. Tudi njena oblastiželjnost, aroganca in pripravljenost ne izbirati sredstev za dosego ciljev niso nič novega, saj je vse to med politično kariero dodobra “na ogled postavila”. A to njenih novonastalih kritikov ni prav nič motilo.

Banalnost pragmatizma

Vseeno pa dejstvo, da lahko nekdo, kot je Bratuškova, zasede evropsko komisarsko mesto, predstavlja težavo. In to ne več (samo) težavo Slovenije, ampak predvsem težavo Evropske unije. Je simptom njene politične dezorientiranosti in neupoštevanja lastnih standardov.

To se kaže v tem, da se na najvišje položaje v njenem aparatu lahko povzpnejo osebe, ki ne izpolnjujejo nobenega od formalno predpisanih pogojev. Predvsem pa niso privržene evropskim vrednotam. Bratuškova tu ni edini primer. Še bolj problematičen je predlog romunske komisarske kandidatke Corine Cretu, na katero letijo resne obtožbe o tem, da je bila v prejšnjem režimu sodelavka komunistične tajne policije.

Pojasnilo bodočega predsednika Evropske komisije Junckerja, češ da je izbral Bratuškovo, ker je ženska, liberalka in nekdanja predsednica vlade, odraža vso banalnost visoke evropske politike (tisto o njeni “liberalnosti” pa meji že na skrajni cinizem). Gre za sistem, kjer razne “kvote” pomenijo več od usposobljenosti in integritete, kjer je bolj kot razvojna vizija pomembna sposobnost politično-interesne kombinatorike.

Očitno je Juncker izbral Bratuškovo (pa verjetno še koga drugega) iz čisto “pragmatičnih” razlogov. Najudobneje je imeti od sebi poslušne in prilagodljive ljudi brez lastnih idej, ki povrhu tega še nimajo močne zaslombe ne v lastni državi ne v lastni politični skupini. Za takšne je precej gotovo, da ne bodo “delali težav” s svojimi zamislimi in principi.

Kaj to pomeni za moč Evropske unije, pa je seveda povsem druga zgodba. Skoraj nemogoče si je zamisliti, da bi lahko Bratuškova kakorkoli prispevala k vzpostavljanju evropske energetske neodvisnosti od Rusije (kar naj bi bila njega poglavitna naloga). Razen če ne gre pri vsem skupaj za penetracijo ruskih interesov v osrčje evropskih odločevalskih struktur ali vsaj za težnjo po sklepanju “kravjih kupčij” z njimi. V tem primeru je oseba iz ene najbolj rusofilskih držav v Evropi logična.

Nasploh velik del tranzicijske levice kaže precejšnje simpatije do Putinovega avtokratskega režima (izjave veleposlanika Benedejčiča, v katerih na veliko hvali kremeljskega samodržca, so tipičen primer tega) in se v marsičem po njem tudi zgleduje. Tako postaja Slovenija glede določenih sistemskih karakteristik – zlizanost politike in gospodarstva, prorežimska pristranskost dominantnih medijev, intrumentalizacija pravosodja itd. – nevarno podobna Putinovi Rusiji.

Več: Planet Siol