M. Tomšič, Planet Siol: Dnevi grmenja

1

Maj je čas, ko je pomlad v polnem razmahu, zato se ga običajno povezuje z ljubeznijo in preostalimi pozitivnimi čustvi.

Na Slovenskem pa se tedaj vsakič znova razplamtijo politična čustva in razvnamejo razprave o pomenu dogodkov iz polpretekle zgodovine.

Majske igre nostalgikov

Gre namreč za simbolno najbolj zgoščen čas v letu, saj si od prvomajskih praznikov pa do nekdanjega dneva mladosti sledijo različne manifestacije, ki zaznamujejo našo “slavno preteklost”.

Te manifestacije se niso obdržale le celotno tranzicijsko obdobje, ampak smo v zadnjih letih priča pravi eksploziji poveličevanja dogodkov in ljudi, ki so vezani bodisi na dogajanje med drugo svetovno vojno bodisi na povojno državo in njen režim. Če so bili njihovi častilci v prvih letih samostojne Slovenije še dokaj zadržani pri svojem početju, pa so jim zdaj povsem “popustile zavore”.

Tako se je v teh dneh težko izogniti podobam ljudi v opravah s simboli komunističnega režima, pa tudi zanosnim govorom, katerih nosilci slavijo prav te simbole in ta režim.

Opravičevanja …

Če so skušali nekateri najvišji predstavniki aktualne oblasti – na primer predsednik vlade Cerar in predsednik parlamenta Brglez – nastopati spravljivo in neizključujoče, pa to ne velja za večino govorcev na teh dogodkih.

Pri tem so ob vsem poveličevanju povojnih zmagovalcev nekateri med njimi celo priznali določene “napake” lastne strani. To je storil nekdanji predsednik države Kučan – človek, ki se glede na svoje besede, da ne mara javne pozornosti, neverjetno veliko kaže v javnosti – , ko je za eno takšnih označil neuresničitev dogovora, “da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po vojni, ko naj bi bila vpeljana demokracija”.

Gre za prvovrstno sprenevedanje! Kot da bi si komunisti kadarkoli prizadevali za demokracijo. Kot da ne bi bil od vsega začetka njihov cilj popoln prevzem oblast, brez dopuščanja kakršnekoli konkurence.

Zato so si že med vojno podredili svoje zaveznike (s t. i. Dolomitsko izjavo), po vojni pa v kali zatrli vsak poskus političnega delovanja, ki ni bil pod njihovim nadzorom. V tem početju so bili še bolj temeljiti od svojih kolegov v drugih delih tedanje države, saj so ponekod – na primer v Srbiji – v prvih povojnih letih obstajale tudi nekomunistične politične stranke. Neuvedba demokracije tako ni bila nikakršna napaka, ampak ključna predpostavka njihovega načrta.

… in grožnje

Številni pa niti takšnih “napak” ne priznavajo, ampak z vso ihto udrihajo čez vse tiste, ki ne spadajo v njihov ideološki kontekst. Pri tem je vse polno zmerjanja z “izdajalci”.

Tako je praktično vsak nastop predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tita Turnška pravi izbruh sovraštva do drugače mislečih. Vodja organizacije, ki jo obilno financirana država, ne demonizira zgolj pripadnikov med vojno premagane strani (teh tako ali tako ni več kaj dosti med živimi) in njihovih podpornikov, ampak vse dejanske ali domnevne nasprotnike socialistične ideologije, se pravi vse tiste, ki po njegovem mnenju ogrožajo “pridobitve revolucije”. Proti takšnim poziva svoje “tovariše” v boj.

Kdor zagovarja zahodno ureditev, je izdajalec

Izdajalec je tako vsak, ki zagovarja ureditev zahodnega tipa, utemeljeno na tržnem gospodarstvu in svobodni zasebni pobudi. Izdajalec je vsakdo, ki zagovarja zahodne vrednote in spoštovanje pravil Evropske unije.

Mednje se nekateri začeli prištevati tudi premierja Cerarja. Očitno je zdajšnja vladajoča garnitura premalo odločna pri obrambi “nacionalnega interesa”. Očitno so njeni sicer precej mlačni načrti o privatizaciji državnih podjetij zanje nekaj nevzdržnega.

Grmenje kot izraz nelagodja

Poveličevanje nedemokratičnih režimov, opravičevanje njihovih praks in zmerjanje nasprotnikov z “izdajalci” je izraz miselnosti, ki nikakor ne spada v razviti svet. Ironično je, da to pogosto počnejo tisti, ki se imajo za zelo “napredne”.

Vendar je takšno “obujanje svetlih tradicij” mogoče razumeti kot izraz naraščajoče negotovosti in nelagodja tistih, ki zase menijo, da jim oblast in privilegiji pripadajo po nekakšnem “naravnem pravu”. Z vsako uspešno izpeljano privatizacijo je namreč njihov položaj šibkejši.

Tako se je pivovarska industrija v podobi obeh največjih podjetij iz te panoge, Uniona in Pivovarne Laško − za obrambo pred prevzemom tujcev je bil za zadnjo pred desetletjem in pol skovan pojem “nacionalnega interesa” −, znašla v rokah nizozemske korporacije Heineken.

Spomnimo se, takrat se je bil boj za nakup Uniona med njenim slovenskim konkurentom iz Laškega in belgijsko multinacionalko Interbrew. Večina slovenske politike in javnosti je zavzela stališče, da je treba tujcem preprečiti, da bi varili naše slovensko pivo. Zadeva se je tedaj razpletla v splošno zadovoljstvo, saj se je oblikoval slovenski pivovarski kompleks, ki je imel de facto monopol na tem področju.

No, načrti laških pivovarjev po oblikovanju velikega poslovnega imperija, ki bi vključeval velik del slovenske prehrambne industrije (pa še medije zraven), so se izjalovili in vrednost podjetij v njihovi lasti je sčasoma močno padla. In tako se je zdaj praktično celotna panoga znašla v tuji lasti. Nacionalni interes se je na ta način sprevrgel v svoje nasprotje.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. To je današnje soočenje dobrega in zla.

    Tisti, ki imajo življenjsko izhodišče sovraštvo, rohnijo in grozijo, ker se bojijo, da bi zmagalo človekoljubje, to je dobro!

Comments are closed.