M. Tanner za siol.net: “Socialne ugodnosti v bistvu povzročajo, da je revščina udobna”

5

“Skrbi me revščina, za neenakost pa mi je vseeno. Če bi vsakomur v Sloveniji podvojili dohodek, bi bili manj enaki. Pomislite pa, koliko revnih ne bi bilo več revnih,” pravi ekonomist Michael Tanner.

Michael D. Tanner je raziskovalec na Cato Institutu v ZDA, nevladni raziskovalni ustanovi, think tanku, ki se posveča načelom osebne svobode, omejenega delovanja države, prostega trga in miru.

Tanner je avtor več knjig, zlasti pa se posveča vprašanjem revščine, neenakosti, socialne države in zdravstvene reforme. Navajajo ga kot enega od petih najvplivnejših strokovnjakov v ZDA na področju socialne varnosti. Njegove objave najdemo v vseh večjih ameriških časopisih, kot so New York Times, Washington Post, Los Angeles Times, Wall Street Journal in USA Today.

Med drugim ste soavtor pred kratkim izdane analize o razmerju med delom in ugodnostmi socialne države v evropskih državah. Lahko na kratko predstavite ugotovitve?
Ugotovili smo, da lahko ljudje v večjem delu Evrope dobijo več iz socialnih prejemkov kot znaša njihova plača, če se odločijo za kakšno slabše plačano delovno mesto. To jih odvrača od tega, da bi se odločili za tako službo.

Vemo, da je delo dolgoročno dober način izpeljevanja iz revščine. Socialne ugodnosti v bistvu povzročajo, da je revščina udobnejša, in ljudi odvračajo od tega, da bi iz nje izšli. To je precej razširjeno po Evropi. Danska je najslabši primer. V Sloveniji različne socialne ugodnosti presegajo minimalno plačo in znašajo približno 60 odstotkov povprečne plače. Nekdo, ki ima nizko plačo, se bo vprašal, zakaj bi sploh delal. Če jim plačaš več, če ne delajo, kot če delajo, jih bo mnogo izbralo, da ne delajo.

Kako smo prišli do tega stanja?
Začne se počasi. Z eno ugodnostjo, dvema, kombinacijo različnih. A v zadnjih letih je Slovenija naredila nekaj sprememb, ki so izboljšale položaj.

Socialne ugodnosti običajno dodeljujemo zato, da bi pomagali najšibkejšim. Pravite, da to ni prava rešitev?
Pravim, da se je treba odločiti, kaj je cilj, ko dajemo te ugodnosti. Je cilj, da naredimo revščino manj neugodno? Da imajo ljudje kaj jesti in ne stradajo? Ali je naš cilj, da te ljudi spravimo iz revščine? Če si za cilj postavimo prvo, je v redu – ljudem dajemo osnovno, kar potrebujejo. A dolgoročno so s tem ujeti v revščini. Če jih želimo pripeljati iz revščine, moramo poskusiti nekaj drugačnega.

So torej evropske države ubrale napačno pot?
Različne države so šle po različnih poteh. Če pogledate baltske države – Litva, Latvija, Estonija so pristopile precej strogo, ukrepale so korenitejše. Rezultat je bil, da je kratkoročno veliko bolj bolelo, a iz recesije so prišle mnogo hitreje kot preostali deli Evrope.

Pot do korenitih sprememb na tem področju se velikokrat ustavi pri sindikatih oziroma volivcih. Kako ljudi prepričati v njihovo nujnost?
Ljudje vedno gledajo kratkoročno, politiki le do prihodnjih volitev. To povzroča, da težave pometamo pod preprogo do naslednjih volitev. A dolgoročno le poslabšujemo položaj. Dolgoročno vprašanje je, ali hočemo postati Grčija. V to smer gre vsa Evropa, samo v počasnejši različici. Mislim, da si želimo nekaj zelo drugačnega.

Težko se je upirati zahtevam ljudstva, a treba je gledati dolgoročno. Pred kratkim sem bil na neki konferenci na Balkanu, kjer je minister iz ene od držav razlagal, da njihov pokojninski sistem postaja vedno bolj nevzdržen. Dejal je: “Razumeti morate, neprestano imamo volitve.” Obljubljajo preveč, čeprav ne morejo več plačevati. Kot je dejala Margaret Thatcher, na koncu zmanjka denarja državljanov.

V Sloveniji prav zdaj redefiniramo minimalno plačo. Kako bi jo bilo treba določiti, da bi bila v skladu z ugotovitvami iz vaše analize?
Mislim, da minimalne plače sploh ne bi smelo biti. Minimalna plača pomaga nekaterim, a to dela tako, da zmanjša število delovnih mest. Zakaj ne bi minimalna plača znašala tisoč evrov na uro? To bi bilo noro, ker nihče ne bi želel, da se izgubi toliko delovnih mest. Vedno gre za kompromis. Vprašanje je, kolikšno je izboljšanje za ljudi, in na drugi strani, koliko delovnih mest smo s tem izgubili. To ni nekaj, kar lahko določijo politiki. Pravega kompromisa ni. To bi moralo biti prepuščeno trgu.

Katera bi bila boljša pot za zaščito najnižje plačanih delavcev?
Mislim, da je mnogo bolje, če država poskrbi za dodatke pri plačah, kot če mora te stroške nositi delodajalec. Če stroške prepustimo njemu, bo moral ukiniti delovna mesta. Bolje je, da delodajalec izplačuje manj, vlada pa poskrbi za dodatke, da se to osebo dvigne nad prag revščine. To se lahko naredi z različnimi davčnimi olajšavami.

Slovenski delavci so eni najbolj obdavčenih na svetu. Pobiramo davke z utemeljitvijo, da želimo socialno državo, a nam ne uspeva najbolje. Zakaj?
Deloma je to zato, ker so davki, na katere se zanašate, zelo regresivni. DDV je recimo zelo regresiven davek. Jemljete revnim in dajete revnim. To je neučinkovito. Po drugi strani pa, če so davki previsoki, se jim vsak hoče izogniti. Če država zviša davke, njeni prihodki niso večji. Čudi me, da v Grčiji nenehno dvigujejo davke, da bi zmanjšali primanjkljaj, a prihodki se ne povečajo. Ljudje se množično izogibajo plačevanju davkov.

Pogovarjala se je Urška Makovec, več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. “V Sloveniji različne socialne ugodnosti presegajo minimalno plačo in znašajo približno 60 odstotkov povprečne plače.”

    Pa je temu tipu iz Amerike kdo povedal, da pri nas povprečna plača ne zadošča, da bi moški preživel družino in prihranil še kaj za stara leta?

    • Oboje pač ne gre. Odločili smo se, da je povprečen državljan opravilno nesposoben in mora zanj s socialnimi ugodnostmi poskrbeti država. Plača s tem izgublja svoj pomen tudi kot motiv za delo.

    • Večina ustvarjalnih in delovnih Slovencev z družinami je vesela socialne države, ki jim pomaga s 30% subvencijo vrtca, “zastonj” šolo in “zastonj” zdravstvom, pa celo 100 evrov mesečnega otroškega dodatka dobijo in 300e letno za velike družine. Zato so pripravljeni tudi’ par dni dopusta vzeti, da neskončne papirje vlagajo. In so potem veseli, da “od države dobijo” cca 1500.

      Ne zavedajo pa se, da jim država pri neto plači 1.500e mesečno ukrade veliko več kot 1500e. Ne upajo se zavedati, kako z lahkoto bi živeli, če bi država staršema vzela samo jurja mesečno, dva Jurija mesečno bi jima pa pustila.

      Toda tu je 700.000 penzijonistov, ki imajo previsoke penzije glede na to, da so imeli večino časa 100e plače in so mesečno vplačevali samo 20e za penzije…

      Pa da imamo 600.000 javnih uslužbencev od katerih si 90 procentov ne zasluži niti službe, kaj šele tako visoke plače. Ti so dejansko dvorjani komunistično fašistične oligarhije, ki suženjsko že 70 let molče slovenskega delavca.

      • To s penzijami si pa zedel! 🙂 Kaj bi jih ti rad evtaniziral? Se strinjam, da smo zabluzili, ampak evtanazija ni rešitev. Protestiram!

        • Pa gospod Pavel je tudi zadel s plačami, socialno podporo in neizmerno hvaležnostjo Slovencev, da jim država ne pobere čisto vsega!

Comments are closed.