V Sloveniji še vedno pogosto slišimo zgodbe o dobrih Titovih časih. O tem, kako zaščiten je bil delavec in kako je bilo vse v lasti vseh. Vse skupaj spominja na čas, ko je ljudstvo imelo dovolj »kruha in iger«, da je naivno verjelo v uspešnost utopičnega sistema med tem, ko so intelektualci zapuščali domovino.
Po drugi strani pa se, poglobljeno gledano, razmere v Sloveniji niso veliko spremenile. Slovenski delavec je še vedno močno zaščiten, delovna zakonodaja odvrača tuj kapital, prav tako pa v lasti države ostaja večina večjih podjetij.
Nedvomno je v Sloveniji še vedno veliko vplivnih ljudi, ki zaradi pretekle ideološke prepričanosti ne morajo podpreti prodaje državnih podjetij. Podobno velja za politično postavljen vodstveni kader, ki prodaje ne želi zaradi lastnih interesov, ter del javnosti, ki je bodisi nostalgičen, bodisi podkupljen.
Pa vendar ne dvomim, da vsakega od nas zaboli dejstvo, da se o slovenskem gospodarstvu že dolgo ne govori več v presežkih in kot o zgodbi o uspehu. Še bolj ostro pa nas zabolijo visoki davki, nizka kupna moč in strah pred izgubo službe ter nezmožnostjo ponovne zaposlitve.
Znižanja davkov, zvišanja kupne moči in ustvarjanja novih delovnih mest pa brez poštene tekme med podjetji in brez priliva tujega kapitala ni moč pričakovati.
Privatizacija državnih podjetij zagotavlja boljše gospodarjenje podjetij, ki pod državnim okriljem ustvarjajo izgubo. Ni razloga, da bi dvomili o tem, da ne bo lastnik, ki bo v podjetje investiral svoj kapital in se ne bo zanašal na pomoč države, preudarno skrbel za pozitivne rezultate svojega podjetja. Od uspešnega podjetja lahko v državno blagajno posledično pričakujemo več prispevkov in s tem manj državnega primanjkljaja.
Več lahko preberete na domovina.je.
