M. Štular, Delo: Ujeti za lastnim plotom

1

Sprejemanje zakona o davku na nepremičnine se za sedaj očitno zaključuje, saj vladajoča koalicija ni upoštevala številnih argumentov proti. Davku v sprejeti obliki nasprotujejo praktično vsi, obrtniki, podjetniki, kmetje, družinske organizacije, občine, upokojenci in tudi drugi posamezniki. Pri tem ne gre za nasprotovanje iz principa, pač pa za dobro utemeljene pomisleke, ki bi jim v normalni demokratični družbi vlada in vladajoče stranke morale prisluhniti in jih bodisi argumentirano zavrniti bodisi sprejeti ter poiskati boljše rešitve. A te volje žal ni bilo, vsa ravnanja vladajoče koalicije so bila usmerjena zgolj v to, da si za prihodnje leto zagotovi okrog dvesto milijonov evrov dodatnega proračunskega denarja.

Davek tam, kjer denarja ni?

Poglejmo si nekaj pomislekov in pripomb, ki so ostali neodgovorjeni, saj se vlada ter koalicijski poslanci do njih v glavnem sploh niso opredelili niti v gradivu niti v razpravah. Pri tem ne trdim vnaprej, da je nujno prav vse pomisleke upoštevati, pač pa najmanj to, da je potrebno o njih resno razmisliti in se do njih argumentirano opredeliti. Najprej se zastavlja vprašanje, zakaj mora država kakršnokoli premoženje, nepremično ali premično, sploh obdavčiti. Denar, s katerim je nekdo kupil karkoli, pa naj bo to hrana, obleka, stanovanje ali storitev, je bil že trikratno obdavčen: davek na plačo, dohodnina in davek na dodano vrednost. Vse naštete oblike davka se zaračunajo tam, kjer obstaja denarni tok, od katerega se lahko nekaj odtegne tudi za davek. Davek na lastništvo je nova, že četrta obdavčitev po vrsti in se zaračuna tam, kjer denarnega toka sploh ni. Zato obstaja nevarnost, da zavezanec sploh nima denarja, s katerim bi ga plačal. V tem tiči nevarnost nove nacionalizacije, saj bo lastništvo začela postopno pridobivati država.

Zagotovo bi davek na nepremičnine lažje opravičili, če bi bil prihodek namenjen občinam. Občine so namreč tiste, ki nudijo lokalno infrastrukturo, ki jo tudi lastniki nepremičnin uporabljajo (npr. komunala, ceste, šole, vrtci,…). Državno poseganje v ta segment pa ostaja nelogično in ga ne moremo razumeti drugače kot brezobziren lov na prihodek. Ta postaja še posebej nesprejemljiv v luči negospodarnega obnašanja na strani proračunske porabe. Pri tem naj omenim zgolj dva najbolj vpijoča primera, to je vladno poroštvo pri likvidaciji dveh zasebnih bank v znesku preko milijarde evrov in nedavni najem predragega denarja v znesku 1,5 milijarde evrov, za katerega bomo v treh letih plačali preko 200 milijonov evrov obresti. Oba primera ostajata povrhu še zavita v skrivnost, saj vlada številnih podrobnosti javnosti sploh ne razkrije.

Zakaj ne bi obdavčili luksuza?

Če kljub vsemu predpostavimo, da je smiselno obdavčiti premoženje, bi bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, zakaj samo nepremično premoženje. Sklepati, da je lastništvo nepremičnin že samo po sebi pokazatelj luksuza ali bogastva posameznika, je napačno zaradi najmanj dveh razlogov. Najprej zato, ker zanemarja ostale oblike premoženja, kot so avti, plovila, umetnine, bančni depoziti, lastništvo podjetij in še kaj. Nadalje pa zato, ker v ničemer ne upošteva specifičnosti, zaradi katere nekateri večje ali več nepremičnin nujno potrebujejo. Lep primer so družine z več člani, ki za normalno življenje potrebujejo več stanovanjskega prostora in bodo zato deležne višjega davka. Država s tem sporoča, da so otroci luksuz posameznika in ne potencial celotnega naroda, pa čeprav bodo ti otroci v svoji odrasli dobi polnili pokojninsko blagajno in proračun za vse, tudi tiste, ki otrok nimajo in so zato davčno manj obremenjeni. Drugi primer so kmetje ali tisti podjetniki, ki nepremičnine potrebujejo zaradi svoje specifične dejavnosti in jim le-te predstavljajo osnovno sredstvo. Ker je država očitno začela s konceptom obdavčevanja osnovnih sredstev, se lahko vprašamo, kdaj bo nadaljevala tudi z obdavčitvijo strojev, računalnikov, miz, stolov in druge opreme, ki jo potrebujejo podjetja. In tretji primer so državljani, ki so z dolgoletnim garanjem in odpovedovanjem svoj denar in delo vložili v gradnjo hiše. Ti davka na nepremičnine res ne morejo razumeti drugače kot kazen za odpovedovanje in pridnost. Grozljiva je misel, da bodo s svojim preteklim odrekanjem pokrivali bančne luknje, ki so jih povzročili neodgovorni lastniki in menedžerji slovenskih bank.

Pri urejanju tako občutljivega področja kot je davek na nepremičnine, bi kazalo pogledati tudi širše po svetu. Številne države so skozi desetletja postopne optimizacije prišle do domišljenih modelov, iz katerih bi se tudi mi lahko kaj naučili, če jih že ne posnemamo. V gradivu, ki ga je k predlogu zakona priložila vlada, pogrešamo analize, ki bi omogočale zadovoljivo razumevanje ureditve tega področja drugod. Vlada je v junijskem gradivu navedla primere petih držav, v oktobrskem šestih in v zadnjem predlogu sedmih, a s premalo podrobnostmi, da bi rešitve lahko celovito primerjali. Mimogrede naj spomnimo, da ima EU 28 držav, pa tudi izven Evrope obstaja kakšna, ki bi jo bilo vredno proučiti. Tako ne moremo primerjati niti modelov niti višine obdavčitve v različnih državah. Na podlagi gradiva in tudi odgovorov, ki so jih vladni predstavniki navajali v sicer redkih javnih razpravah, je povsem jasno, da se z resnimi analizami in primerjavami sploh niso ukvarjali.

Nedodelanost vrednotenja GURS-a

Osnova za davek je posplošena tržna vrednost nepremičnin, ki jo je po metodi množičnega vrednotenja opravil GURS. Številni nesmiselni rezultati, ki so bili javno predstavljeni in tudi publicirani v zadnjih tednih, kažejo, da so podatki in modeli nedodelani in še nezreli za resno uporabo. Znani so primeri hribovskih parcel, ki so ocenjene na več sto tisoč evrov, a so povsem brez ekonomskega potenciala in imajo minimalen ali celo ničen katastrski dohodek. Zaradi tega je iluzorno pričakovati, da bo te parcele možno za ocenjene vrednosti kdajkoli tudi prodati. Kar z drugimi besedami pomeni, da so vredne bistveno manj od vrednosti, ki jim jih pripisuje GURS. Tržna vrednost je cena, za katero lahko v danem trenutku dobimo kupca in ne tista, ki jo je naračunal GURS, pa čeprav v svoji samozaverovanosti na izračun ne dovoli pritožbe. Razen, če je država pripravljena za ocenjene vrednosti nepremičnine tudi odkupiti, s čimer bi dokazala, da je res prepričana v zrelost modelov in podatkov, ki jih bo uporabila za nove davčne obremenitve davkoplačevalcev.

Vlada ni resno razmislila o posledicah davka za različne segmente prebivalstva. V gradivu je posledicam na administrativnem področju (pobiranje davka) namenjeno 46 vrstic teksta, posledicam za gospodarstvo 6 in pol ter posledicam na socialnem področju 17 vrstic. Celotno gradivo sicer obsega 54 strani. Pri tem ni niti besede o tem, kako bo davek vplival na družine, mlade, upokojence, kmete, obrtnike, mala, srednja, velika podjetja ali na različne predele Slovenije. Ti podatki kažejo na katastrofalno nekvaliteten in lahkomiseln pristop k odločanju o izredno pomembnih stvareh. In kažejo tudi na to, da je pobiranje davka za vlado bistveno bolj pomembno od vsebinskih posledic za davkoplačevalce, pa naj bodo še tako dramatične. Nadaljnji komentar verjetno ni potreben, saj bi zanj porabili več vrstic in časa kot so ga vlada in koalicijski poslanci skupaj za oceno posledic davka na nepremičnine.

Več: Delo


1 komentar

  1. Gre za zavestno diskriminacijo družbenih skupin, ki so številčno v manjšini, vendar pa so nosilci kulturnega, gospodarskega, sonaravnega, ekološkega in vrednostnega razvoja slovenske skupnosti.

    Pri tem se velja spomniti, kako isti, ki danes diskriminirajo zgoraj naveden nosilce slovenskega razvoja, kričijo, kako moramo biti senzibilni do skupin, ki so v manjšini in ki sicer niso nosilci razvoja: istospolni, Romi…

    Gre za dvoličnost in škodno ravnanje do slovenske skupnosti, ki vsebuje grobo kršitev človekovih pravic, saj gre za različno obravnavanje družbenih skupin, kar določa njihov diskriminatoren položaj v slovenski skupnosti.

Comments are closed.