Janezu Janši je seveda jasno, da interpelacija vlade ne bo uspešna. Ob njej bi moral biti vložen tudi predlog za konstruktivno nezaupnico z imenom alternativnega mandatarja, kar je v trenutni slovenski politični geografiji seveda neizvedljivo, tako da lahko pričakujemo predvsem verbalni opozicijsko-koalicijski pingpong o stanju v državi. Da bosta pogoreli tudi interpelaciji zoper ministrici za zdravje in izobraževanje, Milojko Kolar Celarc in Majo Makovec Brenčič, je prav tako enostavna politična računica aktualnega trenutka. Vlada Mira Cerarja je v prvem polčasu imela trenutke, ko je bila neprimerno bolj ranljiva, politično šibka, notranje razklana, konceptualno neusklajena ali prestreljena z interesno-lobijskimi konflikti visoke eksplozivnosti. A v politično jesen gre Cerarjeva koalicija z usklajenim proračunom za 2017 in 2018, ki bo leto rednih parlamentarnih volitev, tudi obvladovanje begunske krize, ki ga uokvirja geopolitična situacija, je na njeni strani. Za zdaj, ta dodatek začasnosti je ključen. Začasno so popustila tudi trenja med SD in Desusom, SMC je nevtraliziral upor lastnih poslancev, kot je bil v primeru Luke Koper. Rekonstrukcija vlade je s podporo Kolar Celarčevi in Petru Gašperšiču odložena (vsaj) na konec leta. Kar bo za vlado vroče, je fronta z javnim sektorjem. Še vedno pa velja ocena, da tudi ta vlada ni zmogla nobenega resnejšega razvojno-reformnega preboja, sploh na ključnih področjih, kjer Slovenija vse bolj caplja za standardi razvite Evrope, denimo v zdravstvu, pri investicijah, infrastrukturnih načrtih, transformaciji gospodarstva … Toda tudi večina politične scene je interpelacijski torpedo v vlado celo pospremila z oceno, da pomaga Janša s tem še strnjevati vladne vrste.
Zato je poteze prvaka opozicije, torej zgoščeno inflacijo interpelacij in dvig njegove aktivnosti, treba umestiti v kontekst notranje dinamike v SDS in procesov, ki tečejo na desni sredini. Prvak SDS z radikalizacijo politike in retorike v zadnjih letih stranke ni potisnil le v izolacijo glede na preostale relevantne igralce, predvsem nekdaj partnersko in lojalno Novo Slovenijo, pač pa je pristop – kar se je zdelo dolgo praktično neverjetno – načel tudi notranjo disciplino in kohezivnost v SDS. Preventivno rušenje potencialno (pre)nevarnih ljudi v stranki, ki je nekoč znala pritegniti tudi zmernejše konzervativne člane akademske sfere in gospodarstva, je znižalo intelektualni in politični potencial. SDS sicer na lestvicah javnega mnenja vztraja pri vrhu, a se jastrebska, cinična politika odraža v tem, da se je v potencialnem dosegu volilnega telesa še bolj (samo)omejila. Ideološke teme, ki so nekoč v kulturnobojnem duhu še burile ozračje in mobilizirale, so sprožilec političnih refleksov le še pri delu politične publike. Tudi ljudje, ki si o slovenski levici ne mislijo nič dobrega, kvečjemu nasprotno, ob SDS-akcijah pogosto zamahnejo z roko, eh, spet Janša. Dobesedno. V ta koš potem kdaj padejo tudi dobre rešitve, predlogi ali opozorila, ki prihajajo iz stranke. Porast nacionalizma, manifestiran skozi protibegunska zborovanja, je ob zmerjanju drugače mislečih odvrnil volivce, ki so prej prepoznali v kakšnem drugem delu programa SDS, denimo gospodarskem. Širjenje strahu ima meje, na neki točki ljudje hočejo odgovore, kako bodo živeli, kakšna bosta šolstvo, zdravstvo, tudi medsebojni in medkulturni odnosi. Premiki se nazorno vidijo pri tem, da Janševi govori in prognoze danes nimajo več takšnega odmeva v politični in splošni javnosti kot nekoč, ko so imeli zelo hitro status politične bombe. Stranka, katere osnovna politična drža je biti vsestranski servis svojemu liderju, je dolgoročno mrtva. Kakšen preobrat lahko za poškodovan imidž stranke pomeni menjava na vrhu, zelo plastično kaže zgodba zadnjih volitev na Hrvaškem in zmaga prej odpisane HDZ z novim, umirjenim šefom Andrejem Plenkovićem.
Več lahko preberete na vecer.com.
