M. Steinbacher, Demokracija: Afera Panamaleaks

1
276

Afera Panamaleaks, oziroma panamski dokumenti ali kakor jo mediji že pač naslavljajo, o kateri lahko beremo v zadnjih nekaj dneh, redko koga lahko pusti ravnodušnega. Povsem razumljivo. Rekel bi, da niti ne nujno zaradi tega, ker gredo številke o »zamolčanih« zneskih v milijarde. Ne nazadnje je obstoj davčno prijaznih okolij, kjer se pretaka denar, že dolgo časa znan.

Mnogo bolj bode v oči sama raznolikost posameznikov, katerih imena je mogoče zaslediti v razkritih dokumentih. Četudi je seznam znanih in manj znanih osebnosti vse daljši, ga lahko razdelimo v štiri skupine: tirane in diktatorje, državne uradnike in druge birokrate, poslovneže in športnike ter − zadnja skupina − kriminalce. Naj uvodoma tudi jasno poudarim, da ne želim biti hudičev odvetnik nikogar!

Neizmerna sla po denarju

Primer razkritih zaupnih panamskih dokumentov, ki jih je do sedaj še neznani vir iztrgal iz panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca in izročil nemški časopisni hiši Süddeutsche Zeitung, jasno kaže, da je sla po denarju neizmerna in splošno razširjena. Pa saj to ni nič tako pretresljivega, kaj šele novega. Egoizma in motiva po denarju ne moremo nikomur oporekati, niti ne samim akterjem, ki jih panamski dokumenti vabijo na plano, nikakor pa tudi ne državnikom, ki si prizadevajo napolniti državno malho in v prav tem »panamskem« denarju vidijo predvsem manjkajoče proračunske milijarde. Tudi navidezna nasprotja, ki jih, kot vse bolj kažejo dokumenti, niti v tem primeru ne manjka, nas ne smejo pretirano presenetiti. Niti takrat ne, ko je očitno, da tudi mnogi ideološki nasprotniki kapitalizma in denarnega gospodarstva ter njegovi večni kritiki v trenutku, ko je v igri denar zanje, zamižijo na obe očesi. Tem bi kvečjemu lahko očitali svetohlinstvo, sami pa bili užaloščeni, saj so njihova dejanja prav nasprotje tistega, kar na ideološki ravni sicer strogo obsojajo.

Kljub svetohlinstvu in morebitnim drugim konceptualnim anomalijam pa vseh ljudi, ki so na seznamu, nikakor ne gre metati v isti koš. Razlika namreč je, ali se nekdo odloči za poslovanje prek davčne oaze zaradi tega, da si s tem na povsem legalen način zmanjša plačilo davka na dohodek, ki ga je tudi zaslužil na povsem legalen način, po možnosti na različnih krajih po svetu, ali pa gre za zbirališče koruptivnega, s političnimi sredstvi nagrabljenega denarja ali celo denarja, pridobljenega iz kriminalnih poslov. Nekorektno bi bilo, če bi dejali, da je ves denar v Panami kriminalnega izvora. Še najbolj »čisti« se v tem smislu zdijo poslovneži, estradniki, športniki in njim podobni posamezniki, ki davčne oaze praviloma uporabljajo, da se izognejo davkom, ne pa da jih utajijo. Seveda tudi zanje nikakor ne moremo trditi, da so v vsakem trenutku najbolj pošteni, pravični in skromni posamezniki v družbi. Že Adam Smith, ki sicer velja za očeta svobodnih trgov in gospodarstvu prijaznega poslovnega okolja, je na primer nekoč zapisal, da se poslovneži pri svojem poslu včasih poslužujejo tudi nemoralnih dejanj in kartelnega dogovarjanja, s katerimi si želijo prikrojiti trg tako, da s tem sebi zagotovijo zaslužek. A optimizacije plačanih davkov prek držav z nizkimi davčnimi stopnjami, ki jim nekoliko zlobno pravimo davčne oaze, ne moremo tako zlahka spraviti v koš podjetniškega goljufanja ali kriminala. Kvečjemu bi s tem v zvezi lahko načeli vprašanje moralnosti takšnega početja. Četudi je res, da brez ustrezne ravni morale in poslovne etike ni perspektive, pa je na drugi strani tudi res, da se nanjo, še posebej v poslu, ki je praviloma brezosebna stvar, najbolj sklicujemo prav takrat, ko nam zmanjka drugih tehtnih argumentov. Verjetno povsem legalni računi v davčnih oazah lahko za to skupino posameznikov tako sprožijo le kopico močno neprijetnih vprašanj, a kaj več od tega ne.

Na drugi strani pa verjetno ne tvegamo veliko, če rečemo, da politiki in drugi birokrati, ki jih na seznamu ne manjka, mnogo prej sodijo v skupino umazanega denarja, saj njihovo »ustvarjanje« temelji predvsem na provizijah, lobiranju, podeljevanju licenc in dovoljenj ter podobnih aktivnostih, ki obstoj podkupnin malone že kar predpostavijo. Zaradi tega utegnejo biti vprašanja zanje mnogo manj prijetna. Kakorkoli obrnemo, zagotovo je bila tajnost tista, ki je ljudem ponujala mnogo več od samo nizkih davkov in mnogi so se na to dodatno opcijo tudi prijazno odzvali.

Več lahko preberete na demokracija.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Najbolj nevarni so kriminalci iz vrst birokratov in politikov: mafije, ki iz obilne socialne države (Hegemona ali Leviatana 21.stl.) kradejo milijarde, del tega denarja pa vlagajo nazaj za razsutje družbe in osebe (soros).

    “Na drugi strani pa verjetno ne tvegamo veliko, če rečemo, da politiki in drugi birokrati, ki jih na seznamu ne manjka, mnogo prej sodijo v skupino umazanega denarja, saj njihovo »ustvarjanje« temelji predvsem na provizijah, lobiranju, podeljevanju licenc in dovoljenj ter podobnih aktivnostih, ki obstoj podkupnin malone že kar predpostavijo. Zaradi tega utegnejo biti vprašanja zanje mnogo manj prijetna. Kakorkoli obrnemo, zagotovo je bila tajnost tista, ki je ljudem ponujala mnogo več od samo nizkih davkov in mnogi so se na to dodatno opcijo tudi prijazno odzvali.”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite