Bronagh ne gre očitati, da je zgolj še ena “predsodkov polna homofobna konzervativka”. Govori namreč iz lastne izkušnje, negativne izkušnje otroka, ki je odraščal v istospolni družini, z dvema mamama …
Ko 38-letna mama dveh otrok Bronagh Cassidy na TV zaslonu gleda poroke homoseksualnih parov in vidi majhne otroke ob njih, zavzdihne in pravi: »Nekaj v meni si tako želi, da bi mogla pomagati tem otrokom, ker vem, da bodo imeli težave. Mislim, da ni pošteno, da se jih postavlja v to situacijo. In nimajo nikakršne izbire.« A Bronagh ne gre očitati, da je zgolj še ena “predsodkov polna homofobna konzervativka”. Govori namreč iz lastne izkušnje, negativne izkušnje otroka, ki je odraščal v istospolni družini, z dvema mamama.
Kar nekaj takšnih, danes že odraslih otrok, ki so odraščali ob istospolnih starših, je v zadnjih letih predvsem v ZDA spregovorilo. Razočarani, utrujeni in zaskrbljeni so zaradi stalnega ponavljanja refrena, da otrokom v istospolnih družinah “nič ne manjka” in da “šteje samo ljubezen”. Sami so namreč občutili primanjkljaj in so prepričani, da jih je ta izkušnja oblikovala in zaznamovala na način, ki ga ne privoščijo drugim otrokom. Zato so se odločili, da – čeprav je zaradi družinskih vezi to pogosto težko in boleče – delijo svoje zgodbe, ki so drugačne od tega, kar naj bi zatrjevale študije. Do teh študij so skeptični, saj pravijo, da ni nujno, da preučevani otroci, ki trenutno odraščajo v teh družinah, že zmorejo odprto spregovoriti o tem, kaj v resnici doživljajo, poleg tega pa želi vsak otrok braniti svoje starše. Ena izmed njih, Meg, tudi pravi, da šele zdaj, ob lastnem možu in otrocih, v polnosti spoznava, kaj je bilo tisto, za kar je bila prikrajšana.
Bronaghina mama in njena partnerica, ki jo je Bronagh klicala kar “moja Pat”, sta do otroka prišli preko umetne inseminacije na domu, tako da sta zmešali seme dveh gejevskih prijateljev – da bi zagotovili, da nihče ne bo mogel reči, kdo je v resnici oče.
»Ko sem odraščala, sem vedno imela občutek, da gre za nekaj nenaravnega. Izhajala sem iz nenaravnega odnosa; zdelo se mi je, kot da ne bi smela biti tam. Na dnevni ravni se je v meni bil nekakšen boj. Včasih sem si celo iskreno želela, da Pat ne bi bilo tam.«
Ob vprašanju, ali bi ji bilo lažje, če bi se njena mama in Pat lahko poročili, pravi: »Tudi če bi bila družba v tem odprta, to še vedno ne razrešiti problema identitete otroka.«
Več lahko preberete na iskreni.net. Prispevek je bil najprej objavljen v časopisu Domovina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
