V trgovini imajo ravno ta teden poleg raznovrstnih izdelkov, brez katerih absolutno ne moremo živeti, prav posebno ponudbo – …
… otroške gospodinjske pripomočke s prav toliko dolgim ročajem metle za višino otrok, na posebnem mestu pa nepregleden izbor raznovrstnih rož in cvetličnih aranžmajev s sloganom: “Razveselite jo na Dan žena”. Je to le naključje? Priznam, da so mi rože všeč in me zelo razveseli, ko jih dobim v dar, naj bo to 8. marec ali preostalih 364 dni v letu. Do lani sem jih tudi sama občasno kupovala, ker dnevna soba s svežimi rožami v lepi vazi prav posebno poživi in obarva celo hišo. Odkar sem postala mama, pa se raje kot z urejeno hišo ukvarjam z vsakdanjimi izzivi, ki se mi kar sami ponujajo na dlani. Na živce pa mi gre, kako trgovci izrabijo vsak praznik le za to, da bi mastno zaslužili.
Letos poteka natanko stoletnica Dneva žena, mednarodnega praznika žensk, ki ga praznujemo vsako leto 8. marca v približno stotih državah, da bi spomnili javnost na ekonomske, politične in socialne dosežke žensk ter na njihovo enakopravnost. V šoli so nas učili, kako dolga je bila pot ženskega osamosvajanja, ker ni samoumevno, da imamo danes volilno pravico (čeprav je mladenke ne čutijo kot posebno pridobitev) in se lahko svobodno odločamo za študij in zaželjeni poklic (namesto da bi skrbele samo in izključno za dom ter bile odvisne od moža). Ob Dnevu žena slišimo od vsepovsod pozive, naj bodo ženske res enakopravne moškim na vseh področjih, da je na vodilnih mestih manj žensk kot moških, kako se vsako leto viša odstotek žensk, žrtev nasilja in še bi lahko naštevali. Škoda, da so vsi ti pozivi kot muha enodnevnica; 9. marca smo ženske že pozabljene. Zelo redki so moški, ki cenijo delo nas, žensk, skozi vse leto in nas spoštujejo. Taki, ki se ne počutijo manjvredne, če postorijo kaj doma; pospravijo in pometejo, obenem pa še previjejo dojenčka, da si lahko mama vzame deset minut zase in se stušira.
Po službi, če mi vreme dovoli, opravim svoj vsakodnevni sprehod z vozičkom in se redno hudujem nad neotesanimi vozniki, ki parkirajo avto točno pred pločnikom pri prehodu za pešce, da se moram mučiti pri dvigovanju vozička na visok rob pločnika. Mimogrede sem čisto naključno zasledila novico o kakih štiridesetih mamah iz Turina, ki so si lani natisnile nalepke z vozičkom in avtomobilom in jih imajo vedno v žepu.
Vsakič, ko parkiran avto ovira dostop do pločnika, nalepijo nanj omenjeno nalepko, da bi ozavestile ljudi s to težavo. Prav lepo bi bilo sprožiti podobno akcijo tudi pri nas, da bi se vozniki naučili spoštovanja pešcev. In že spet so pod drobnogledom mamice, ne pa očetje…
Po porodniškem dopustu je treba spet nastopiti službo. Kaj pa, če otrok zboli? Ponavadi ostane z njim doma mama. Kdo jih pospremi k zdravniku? Spet mama. Čeprav sem pred kratkim bila priča obratnemu primeru: v čakalnici sta bila tudi dva očeta, eden z dojenčkom, drugi z otrokom. Hvala Bogu obstajajo vedno izjeme, ki so res dobrodošle, saj je v naši kulturi še vedno globoko zakoreninjeno mišljenje, da je otrok le mamina skrb. Kje pa je enakopravnost med spoloma? Je že res, da se ženske znamo prilagoditi novim razmeram in smo kot hindujsko božanstvo Šiva, s štirimi rokami delamo istočasno več stvari. A vse to uspemo narediti le, če imamo ob sebi moža, ki nas podpira. Lahko smo še tako pogumne, močne in zagrizene, a prej ali slej bo nastopil trenutek šibkosti in pomoč bo še kako dobrodošla.
Ob koncu še anekdota: dijakom sem razlagala, da smo imeli v slovenski književnosti tudi pisateljice in pesnice, čeprav po učnih smernicah obravnavamo le moške pisatelje. Takrat dvigne roko dijak in me vpraša: “Profesorica, to nam razlagate, ker ste feministka? ” Pa naj mi še kdo govori o enakopravnosti!
Vir: Novi glas
