Papež Frančišek je tudi tokrat na povratnem letu iz Fatime proti Vatikanu odgovarjal na vprašanja časnikarjev. Govoril je o romanju v Fatimo, o Medžugorju, srečanju s predsednikom ZDA, ki je predvideno 24. maja, Bratovščini Pija X., ekumenizmu ter nekaterih drugih aktualnih temah.
Portugalska časnikarka se je svetemu očetu zahvalila, da je romal v Fatimo ter za svetnika razglasil Frančiška in Hijacinto v letu, ko mineva 100 let od Marijinih prikazovanj. Vprašala ga je, kaj moreta Cerkev in svet upati po tem zgodovinskem trenutku: »Fatima ima gotovo sporočilo miru, namenjeno svetu preko treh velikih glasnikov, ki so imeli manj kot 13 let, kar je zelo zanimivo. Da, prišel sem kot romar. Kanonizacija je bila zame veliko veselje, upanje miru za vse.«
Drugo vprašanje se je nanašalo na molitev, ki jo je papež v petek zvečer prebral v kapelici prikazovanj. Po časnikarjevih besedah se je do sedaj izraz »škof, oblečen v belo« navadno nanašal na videnje tretjega dela fatimske skrivnosti, na Janeza Pavla II. in mučence 20. stoletja. Zato ga je zanimalo, kaj pomeni poistovetenje papeža Frančiška s temi besedami. Sveti oče je odgovoril: »Da, v molitvi. Tiste [molitve] nisem napisal jaz, napisali so jo v svetišču. Vendar pa sem se tudi sam vprašal, zakaj so rekli to. In je povezava z belo barvo: škof, oblečen v belo, Marija oblečena v belo, belina nedolžnosti otrok po krstu… V tisti molitvi je povezava z belo barvo. Menim – ker je nisem napisal jaz – menim, da so z belo želeli literarno izraziti željo po nedolžnosti, po miru: nedolžnost, da ne delamo slabega drugemu, se ne spopadamo. Ne gre za vnovični pregled razlage fatimskega sporočila. Menim, da je tedanji kardinal Ratzinger, ki je bil takrat prefekt Kongregacije za nauk vere, vse jasno razložil.«
Papež Frančišek je nato podrobneje odgovoril na vprašanje skupine italijanskih časnikarjev, ki se je nanašalo na njegovo mnenje o domnevnih prikazovanjih v Medžugorju: »Vsa prikazovanja oz. domnevna prikazovanja sodijo na zasebno področje, niso del rednega javnega Cerkvenega učiteljstva. Benedikt XVI. je ustanovil komisijo, ki jo je vodil kardinal Ruini. Jaz sem konec leta 2013 ali v začetku leta 2014 od kardinala dobil ugotovitve komisije, v kateri so bili dobri teologi, škofje in kardinali. Dobri, dobri, dobri. Poročilo Ruini je zelo, zelo dobro. Potem je bilo nekaj dvomov v Kongregaciji za nauk vere, kateri se je zdelo primerno poslati vsem članom Kongregacije vso dokumentacijo, tudi stvari, ki so se zdele nasprotne Poročilu Ruini. Jaz sem dobil obvestilo, spomnim se, da je bilo v soboto zvečer. Ni se mi zdelo pravilno, saj je bilo tako, kot da bi dali na dražbo – oprostite izrazu – Poročilo Ruini, ki je bilo zelo dobro narejeno. In v nedeljo zjutraj je prefekt Kongregacije za nauk vere prejel moje pismo, v katerem sem mu rekel, naj namesto, da bi poslali mnenja vsem članom, ta pošljejo meni osebno. Ta mnenja so bila pretehtana in vsa poudarjajo izčrpnost Poročila Ruini.«
»Predvsem je treba ločiti tri stvari. Glede prvih prikazovanj, ko so bili [vidci] otroci, poročilo bolj ali manj pravi, da je treba še naprej raziskovati. Glede sedanjih domnevnih prikazovanj pa ima poročilo nekatere dvome. Osebno sem bolj »zloben«: raje imam Marijo mater, našo mater, in ne Marije, »vodje poštnega urada«, ki vsak dan pošilja sporočilo ob določeni uri… to ni Jezusova mama. In ta domnevna prikazovanja nimajo posebne vrednosti. To pravim kot osebno mnenje. Kdo misli, da bi Marija rekla: Pridite, ker bom jutri ob tisti uri povedala sporočilo tistemu vidcu. Ne. [V poročilu] se ta videnja razlikujejo. In tretjič, pravo in resnično bistvo Poročila Ruini: duhovno dejstvo, pastoralno dejstvo, ljudje, ki gredo tja in se spreobrnejo, ljudje, ki srečajo Boga, ki spremenijo življenje… Za to ni čarobne palice in tega duhovno-pastoralnega dejstva ni mogoče zanikati. Zato je bil zdaj imenovan škof, ki bo skupaj z vsemi temi podatki, z odgovori, ki so mi jih poslali teologi, pogledal, kako se odvija pastoralni del. In na koncu bom rekel kakšno besedo.«
Več: Družina
