M. Rodman, Novi Glas: Je država Slovenija res naša domačija?

Simon Gregorčič je naročal: “Ti v srca ljubljenih rojakov, sej seme plemenitih rož, da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož”.

Slovenski reki nas učijo: “Ljubi domček, če ga je le za en lonček” ali “Ljubo doma, kdor ga ima” ali “Če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče” ali “Hudo je, če te tuja vrata tolčejo po petah”.

Slovenija je naša domovina, naša domačija, naš dom, očetnjava in lahko smo ponosni, da je tudi samostojna država z lastnim ozemljem, jezikom, kulturo, vero in ureditvijo. Dr. Janko Kos je v Demokraciji zapisal, da je slovenski jezik največja osnova naše nacionalne identitete. Zato ga spoštujmo in ohranjajmo!

Pot do države je bila dolga celo tisočletje. Vipavske interniranke, med njimi je bila tudi moja mama, so ob vračanju iz italijanskih zaporov leta l943 prepevale: “Oh, kako je dolga, dolga pot iz tujine pa do doma”. O njej so sanjali in jo želeli veliki možje slovenske besede: Prešeren “Kjer hiša mojega stoji očeta”, Gregorčič: “Oj mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te”!, Cankar: “Domovina, ti si kakor zdravje”, Slomšek: “Živeti in umreti za slovenstvo”.

Koliko ljubezni, vere in upanja v to domovino Slovenijo so imeli naši primorski čedermaci: Trinko Zamejski, Lojze Bratuž, Filip Terčelj, Virgilij Šček in drugi. Že davno pred nami so se zavedali, da imamo Slovenci zgodovinsko pravico in pogoje za lastno državo.
Kako pa je danes z našim odnosom do domovine in naše kulture?
Je država Slovenija res naša domačija?

Tako čudno se obnašamo, kakor da ne bi vedeli kaj početi s to našo lepo domovino in njeno državnostjo. V šolah še vedno nimamo primerne domovinske vzgoje, zato je naša stopnja narodne in domovinske zavesti vse premalo prisotna v šolah, vrtcih, na ulici, uradih, gostilnah, predvsem pa manjka v naših glavah. Še vedno smo okuženi z internacionalizmom in multi kulti vzgojo. Tako tuje izrazoslovje zastruplja našo samostojnost in ogroža mlado državo Slovenijo in njeno nacionalno zavednost. Še hujši greh pa je, da smo iz vseh evidenc brisali podatek o naši slovenski narodnosti. In nihče ni zato povzdignil glasu. Sploh se ne moremo več uradno prešteti. Manj smo zaščiteni kot medvedje, ki jih kar naprej preštevajo. Nekateri niti ne ločijo državljanstva od narodnosti oz. državljanstvu dajejo prvo mesto.

Državljanstvo se lahko pridobi ali zamenja, narodnost nikoli. Podlaga narodnosti izhaja iz krvnega sorodstva očeta in matere. Če zatajimo narodnost, zatajimo naše starše, sorodnike in vse naše prednike. Zato imamo tudi rodovnike.

Skrajni čas je, da odvržemo vso to bremenilno navlako in najprej popravimo naš odnos do moralnih vrednot, ki so žal poteptane. Ponosno in z veseljem razobesimo ob praznikih naše slovenske zastave in simbole državnosti, posebno na javnih mestih, šolah, državnih in občinskih uradih, cerkvah in naših hišah. Če so že uradne ustanove hladne do domovinske miselnosti, naj se s to mislijo ogrevajo naši domovi. Škodilo nam ne bi tudi malo več vedenja o naših domačih narodnjakih Krelju, Vrtovcu, Kosovelu, Kocijančiču, Grabrijanu, Premrlu, Žgurju, Bajcu, Lavrinu in drugih. To znanje bi nas napolnilo s ponosom in ljubeznijo do vipavskega in slovenskega doma, da bomo lažje nadaljevali njihovo izpoved narodne zavesti in slovenske kulture, ki nam daje osnovo, da smo narod.

Naš goriški slavček Simon Gregorčič je svoji knjigi Poezije, ki so izšle leta 1908, naročal: “Ti v srca ljubljenih rojakov, sej seme plemenitih rož, da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož”.
Končujem to razmišljanje ob našem kulturnem prazniku, 8. februarju, z željo, da bi še dolgo skupaj prepevali Ipavčevo BODI ZDRAVA DOMOVINA, in se ob tem ponosno spominjajmo, da smo Slovenci med mnogimi narodi edini, ki praznujemo svoj praznik kulture kot državni praznik. Zato je njegovo praznovanje še kako utemeljeno.

Vsem Slovencem iskreno čestitam ob prazniku slovenske kulture, naj bo to tudi naš osebni praznik.