M. Rijavec, Novi glas: Zaupanje, zavržena vrednota sedanjosti

“Za veliko stvari sem hvaležen svojim staršem. Ena od tistih, ki se mi danes posebej svetijo pred očmi, je njihovo zaupanje vame.”

V šolo so šli z menoj samo na prvi šolski dan, vsak dan odtlej pa sem – tudi preko glavne ceste – odhajal sam. Zaupali so mi, da bom znal skrbeti zase, da bom šel varno po poti do šole in spet nazaj, skratka, da mi bo uspelo tudi brez njihovega nadzora in pomoči.

Danes bi temu morda rekli brezbrižnost. Toda če danes prav dobro pomislim, potem razumem, da je odločitev, da mi zaupajo, da zmorem sam, spremljal velik strah in negotovost. Na cesti sicer ni bilo toliko avtomobilov, kot jih je sedaj, a jih tudi ni bilo tako malo, da bi lahko brez skrbi odkorakal čeznjo. Toda vseeno sem šel sam, brez njih, čeprav z njihovo popotnico: z zaupanjem. Ta njihov pogum mi je dal dragoceno življenjsko dediščino. Jemali so me resno, bil sem vreden zaupanja, zato sem začel zaupati tudi sam. Na istem neosnovanem temelju kot moji starši. Na moji odgovornosti, ki so mi jo gradili do mojega odhoda v šolo in ki bi jih lahko tudi razočarala, a jih ni. Zaupali so sebi, da so me naučili, kar je bilo treba, in zaupali so meni, da sem vse, kar je potrebno za mojo varno pot, razumel in naredil.

Na tej odgovornosti gradim tudi danes. Na odgovornosti ljudi, ki jim zaupam svoje besede, svoja dejanja, pomoč, vodstvo, ki jim zaupam praktično svoje življenje. Ko jim zaupam, se jim namreč na nek način izročim v varstvo, kar seveda vedno tudi nosi tveganje. Vsako zaupanje namreč vedno vključuje tudi možnost, da bo izigrano, zlorabljeno ali oropano. A ravno to je njeno največje bogastvo, saj gradi na veri v dobroto ljudi. In ravno to je tista stvar, brez katere ne jaz ne človek, ki mu zaupam, preprosto ne bi mogla. Moramo verjeti v dobroto ljudi, sicer bi živeli v stalnem strahu, brez svobode in brez odnosov. Človek, ki ne zaupa, je sam.

Več: Novi glas