Potrebujemo tišino, da bi se lahko dotaknili duš. (bl. Mati Terezija)
Tako se začenja božična zgodba: s tišino. S tišino vseh ljudi, ki so kakorkoli vpleteni v to najbolj nenavadno zgodbo vseh časov: zgodbo o prihodu Boga med ljudi.
Tišina teh ljudi preseneča. Zakaj ni Jožef ničesar rekel Mariji? Zakaj Marija ni ničesar pojasnjevala? Zakaj Jožef ni ničesar vpraševal angela? Zato ker Bog k človeku ne prihaja po besedah, marveč po tišini.
Morda je zato v našem življenju tako malo Boga, ker je tako zelo malo tišine. Pa ne govorim o plitvi tišini, tišini, v kateri se pod površjem skrivajo užaljenosti, zamere, maščevalnosti in podobno zlo. Ne govorim o glasni tišini, ker je take tišine morda celo preveč. Govorim o globoki tišini, o tišini, v kateri človek zares molči. O tišini, v kateri se človek odpove svojim sodbam, svojim razlagam, svojim rešitvam in si privošči ostati tiho. Si privošči biti pred seboj nemočen. In takrat, ko je človek res tiho, ko pusti ob strani vse svoje razloge in načrte, tedaj začne govoriti Bog.
Človek ljubi besede, veliko besed. V njih se čuti močan. Tišina je težka, tišina je negotova, tišina je prazna, v tišini se nimaš kam nasloniti, nobenega temelja ni v njej. Toda tišina naredi v človeku prostor. Prostor za še kaj drugega kot samo zase. Zato je tišina človeku globoko potrebna. Brez tišine v sebi nima prostora za ljubezen. Brez tišine se namesto njega odločajo drugi, čustva, želje, občutki, morda celo drugi ljudje, ne pa ljubezen.
Tako se začenja božična zgodba, s tišino. Ker tišina pomaga bolj kot besede. Ker se v tišini dva objameta in poljubita. Ker se v tišini spozna prijatelja. Ker se v tišini trpi in v tišini zori. Ker je v tišini mir. Ker v tišini prihaja Bog.
Z bloga Besede za srce.
