M. Regovec, SP Dela: Slovenci imamo vse znake travmiranega naroda

4

Matjaž Regovec je diplomirani analitični psiholog in kvalificirani jungovski psihoanalitik v svobodni praksi:

Slovenci imamo vse znake travmiranega naroda, predvsem pa bi izpostavil dve dimenziji: mimika obraza ne odseva resničnega razpoloženja – to je eden od najpomembnejših pokazateljev dinamike travme. Druga pa je zaprtost, neodzivnost, prestrašenost; gre predvsem za trdoto in neprizanesljivost, ki jo izražamo v odnosih drug do drugega. Kot psihoanalitik se seveda osredotočam na patologijo – sicer pa je tudi mnogo lepih stvari v našem narodu in državi. Tradicionalno smo odprti do tujcev in gostoljubni, pa izobraženi in tolerantni.

Zdi se, da velika večina slovenskih politikov, skoraj od osamosvojitve dalje, sprejema odločitve na podlagi strahu. Bi držalo?

Sprejemanje odločitev iz strahu je zelo nevarna zadeva oziroma dinamika. Ko nastopi kriza, človek namreč ne reagira najbolje – še bolj se krči, razen če tega ne premaga in ne poseže po bolj drznih odločitvah, ki ga dejansko lahko popeljejo iz krize. Obenem pa je značilnost Slovencev v takšni situaciji ta, da začno še bolj grabiti, zadrževati, celo krasti, če je treba. Arhetipsko oziroma jungovsko gledano, gre za saturnovsko obliko promiskuitete; gre za starega kralja, ki ga je tako strah razvoja, da svoje otroke enostavno požre, njegovi podložniki – tisti, ki jim je uspelo začeti živeti vsakodnevno življenje in so izstopili iz zlate dobe – pa umrejo od pomanjkanja. Stanje Slovenije je zelo podobno temu kralju. Namesto da bi tvegala razvoj, postaja vedno bolj restriktivna in se zapira vase. Imamo na primer veliko več zakonov kot marsikatera zahodna družba z mnogo daljšo dobo demokracije od nas. Ne da se vsega zapisati z zakoni in predpisi; nekje obstaja meja, koliko in kaj se lahko vanje zapisuje. Če je zakonov in predpisov preveč, se toliko zmanjša ustvarjalni prostor za individualno iniciativnost in zdravo podjetnost, pri čemer ne mislim samo na podjetnost v gospodarskem smislu, da prihaja do vsesplošnega dušenja življenja in stagnacije.

Kaj bi morala storiti?

Nemogoče. Ko nastane kriza, je treba tvegati in storiti nekaj, kar se sprva zdi nemogoče. Treba je iti vase ter najti duhovni žarek, ki omogoči tveganje in zalet, da naredimo tisto nemogoče. Odpremo duri, zavihamo rokave, zberemo vire, ki obstajajo, pogledamo drugače in se lotimo novih, drugačnih priložnosti.

Na primer, kaj?

Nekdo, ki izgubi službo, bi na primer lahko šel študirat. Nekako bi moral najti voljo, minimalne vire financiranja in bi se na primer vpisal na študij. Tako bi se rešil iz krize in razočaranja. V splošnem bi lahko vire, ki so na razpolago, uporabili za razvoj novih tehnologij in znanj.

Včasih so ljudje, na primer naši starši in stari starši, na krizo, neuspeh, reagirali tako, kot pravite …

Saj vsak človek globoko v sebi ve, kako bi moral reagirati. To je arhetipski način reševanja iz krize – a vključuje tudi sprejemanje včasih radikalnega tveganja. Vsi nekje v sebi vemo, da je to mogoče. Ampak nekaj se je zgodilo z nami v preteklosti, kar je povzročilo travmo, zaradi katere je ta naša sposobnost okrnjena. Ne zmoremo še. Pripravljamo se še.

O kateri travmi govorite?

Zadnja večja travma so gotovo povojni poboji. Niti ne vem, kaj je huje; množično zapiranje živih ljudi v grobišča ali travma, ki so jo doživeli ljudje, ki so bili temu priča in o tem niso smeli govoriti in tudi ne bodo nikdar govorili.

Zakaj ne?

Ker je narejena nepopravljiva škoda. Predolgo so živeli v travmiranem stanju. Ozdraveli na žalost ne bodo nikoli. Njihova prognoza je zelo slaba, to jih je za vedno zaznamovalo. Na drugi strani pa bi travmo lahko obdelal narod. Vedno obstajajo načini, da se travma lahko tudi podoživi, obdela, integrira in ozdravi. Potem je mogoč nadaljnji razvoj.

Kako?

Dober primer je opravičilo nekdanjega avstralskega ministrskega predsednika Rudda aboridžinom. Poglejte si posnetek na youtubu, kakšno katarzo je to opravičilo povzročilo pri ljudeh. Ljudje, ki so doživeli travmo in leta niso mogli jokati, so sprostili čustva in nepovratni proces celjenja, integracije in ozdravitve travme je naposled lahko krenil. Jok je način procesiranja, reševanja in integracije bolečine, ki nam povrne duhovno moč, da lahko živimo naprej. Pa seveda ne le jok – ampak jok je samo najbolj vsakdanji mehanizem, ki ga lahko uporabimo vsi. Ta inteligentni politik je skupaj s svojim narodom poskusil predelati travmo, ki je v Avstraliji zaznamovala generacije.

Tudi pri nas bi jo potrebovali, in sicer večkrat, javno, ritualno, tako kot se to počne pri psihoterapiji. Psihološki problem Slovencev je, da ljudje ne vedo, da je poimenovanje, podoživljanje, celjenje in integriranje ne samo legitimno početje, temveč je tudi nujno potrebno za vsestranski razvoj, blaginjo in napredek.

Kaj mislite s tem?

Mislim na to, da se na ravni kulture oziroma kolektivne zavesti še nismo dogovorili, da se to sme početi. Nismo se še dogovorili, da je to nekaj, kar moramo početi: politiki, kulturniki, izobraženci, delavci, kmetje, psihoanalitiki, odvetniki – skratka vsi.

Kako naj bi se to izvajalo?

Mislim, da bi se to lahko izvajalo ne nujno z dogodki, ki so politično usmerjeni – temveč bolj skozi umetnost, kulturo, izobraževanje, vsakodnevne pogovore, pričevanja, oddaje na javni televiziji pa tudi s pomočjo znanosti in z njo povezanimi dejavnostmi. Umetnost vedno odpre veliko poti, veliko pozitivnega razmišljanja, in podobno je tudi z dogodki, ki predstavljajo sodobno, humanistično znanost, kateri so prva skrb ljudje in njihova blaginja. Tovrstni znanosti duhovnost ni tuja. Primera tovrstne znanosti sta na primer psihoanaliza in psihološka astrologija – če navedem dve, s katerima se največ ukvarjam. Seveda pa gre tu tudi za množične kulturne dogodke. Za tiste bolj pasivne, ki ne zmorejo aktivne udeležbe, pa se organizira javni televizijski program. Če pa bi ali bo to storil politik, se bo zgodil precedens in ta politik bo s svojo gesto prvi nakazal, da je mogoče izstopiti iz krize.

Kaj se zgodi, ko človeka na položaju v politiki zgrabi strah – v primerjavi z navadnim državljanom?

Bom povedal na primeru: oče, gospodar kmetije, ne more spustiti iz rok svojega dela in ga prepustiti sinovom – ves čas samo nerga in se pritožuje, kako na kmetiji nič ne poteka tako, kot bi moralo, kako je vse zavoženo, orodje je zastarelo in tudi ves denar so že porabili … Namesto da bi otroci vzeli orodje v roke, se povezali s prijatelji in drugimi, ga popravili in začeli z njim delo na njivi, se raje pričkajo z očetom, češ, kaj je vse narobe. Oče se ne zna umakniti in prepustiti stvari novi generaciji in separacija, ki je psihoanalitično tako pomemben proces, ki ohranja in zagotavlja nadaljnje življenje in razvoj, ni uspešna. Ločitev med generacijama se ne zgodi.

To se danes dogaja na vseh ravneh naše družbe. Slepo se oklepamo zastarelega načina razmišljanja in življenja – namesto da bi se oklenili najboljšega, kar nam ponujajo nove tehnologije. V tem pogledu gre spet za dinamiko travme. Zato ker je bila onemogočena kakovostna ločitev v preteklosti in je zaradi travmatičnih razmer bilo preveč hudo nevarno govoriti o hudih stvareh, ki so se zgodile, smo pozabili na to, kako se razstavi obstoječe, se loči in gre naprej. Skratka, zaradi dinamike travme smo v globini preveč prestrašeni, da bi si napredek omogočili po enostavni in hitri poti – zato tudi potrebujemo mnogo več časa in energije. To v resnici ne preseneča.

Medtem ko smo dinamiko nacističnega nasilja v desetletjih dokaj dobro obdelovali in predelovali, smo ves čas porabljali ogromno energije, da smo resnico o strahotnih množičnih povojnih usmrtitvah ohranjali kot tabu. Zgodbe posameznikov, družin in posameznih skupin so neizmerno krute. To vemo psihoterapevti in psihoanalitiki, ki brez analize tovrstne dinamike ne moremo uspešno zdraviti ljudi, ki trpijo zaradi depresije, samomorilnosti ter generaliziranih stanj anksioznosti in panike. Skratka, so v neizprosnih kleščah travme, ki se, kot je znano, prenaša medgeneracijsko.

Je mogoče reči, da se napačne odločitve sprejema iz strahu pred izgubo moči, položaja, vpliva …?

Da, kompleks moči je značilen in igra pomembno vlogo v sklopu obramb, ki ščitijo pred tem, da bi dregnili v dinamiko travme. Resnica je preveč huda, da bi si lahko privoščili, da bi jo razgalili in predelali. A po drugi strani je prav procesiranje travmatične preteklosti tisto, kar lahko omogoči razgrajevanje in popuščanje kompleksa moči. Šele takrat bo tista pogumna ženska, ki se v Sloveniji loti političnega izziva, lahko svojo vlogo tudi dejansko odigrala na pravi ženski način. Dokler pa se to ne bo zgodilo, bodo ženske v politiki zgolj kopirale moške in samo stopnjevale pritisk na ljudi. Tako ne bo šlo.

Zakaj, po vašem mnenju, slovenski narod v obdobju svoje najnovejše zgodovine politikom ne verjame več?

Zato, ker predelovanje travme še ni legalizirano in zato tudi ni legitimno. Obnašamo se, kakor da povojni poboji in drugo gorje, ki se je zgodilo v času komunizma, sicer obstaja – ampak češ, to je tudi vse. Samo priznanje ni dovolj. Treba bi se bilo s tem dlje časa, redno in zdržema, organizirano in sistematično, skratka, trajno dejavno ukvarjati. To pa je težko, ker je treba spregovoriti o tabuju. Četudi so strahote zdaj priznane, je treba osvoboditi še čustva, ki so povezana z njimi. Tega pa nismo navajeni. To je v resnici najtežje.

Na kateri tabu torej namigujete?

Tabu je sestavni del travme in navadno o njem ne govorimo, ker je za nas preveč boleč. Povojni poboji so še vedno tabu – ker njihovo procesiranje pomeni preveč soočanja z bolečino, ki je posledica nepredelanega in onemogočenega žalovanja. Pri psihoanalizi obstajajo mednarodne konference, na katerih se resnično intenzivno ukvarjamo s problemom travmatiziranosti, in znano je, kako močne obrambne mehanizme ima travma – in sicer z dobrim razlogom: s travmo se ne moremo spopasti vse dotlej, dokler na kaj takega globlje psihološko nismo dobro pripravljeni. Če to naredimo prej oziroma na silo, obstaja nevarnost, da razpademo.

Na travmo, ki je posledica povojnih pobojev, je na debelo legel tudi manj prijetni del naše komunistične preteklosti in z njim povezano prizadejano gorje, ki se je zgodilo zlasti v povojnih desetletjih. Veliko ljudi zelo dolgo ni vedelo, kaj se je zgodilo z njihovimi svojci, ki so bili zaprti v nečloveško brutalnih razmerah v povojnih komunističnih zaporih. Člani argentinske diaspore, ki se v drugi generaciji vračajo v Slovenijo – med njimi so tudi nekateri sedanji slovenski vrhunski strokovnjaki –, svojo travmo, ki je del njihove družinske dinamike, pravkar mukotrpno in potrpežljivo ozaveščajo. To je peklensko težko delo, pri katerem jim pomagamo psihoterapevti, psihoanalitiki in drugi zdravstveni delavci.

Del slovenske politike zatrjuje, da smo še vedno neopredeljeni glede svoje komunistične preteklosti in da obstajajo sile kontinuitete. S tem se delno strinjam – čeprav sicer ne tako, kot se to v politiki vsiljuje, temveč se s tem strinjam povsem strokovno z vidika psihoanalize. Velik problem nacistične in komunistične dediščine je namreč v tem, da so mnogi ljudje opustili duhovnost, mislim na povsem cerkveno duhovnost. V njihovih življenjih je nastala praznina, ker so nenadoma opustili religijo.

Jung veliko govori o religiji kot o re-ligiu, torej o osnovni ponovni povezavi s svetim prostorom v nas. Pri tem cerkvena duhovnost za veliko večino ljudi igra zelo pomembno vlogo; pa čeprav se zdi, da nekateri morda navidezno zgolj slepo sledijo cerkvenim ritualom. In v takšnih primerih – danes je to mogoče že znanstveno dokazati – pride do promiskuitetnosti. Tu mislim na promiskuitetnost kot osebnostno značilnost. Gre za odsotnost Boga, pa tudi boga v novodobnem smislu vobče.

Pogovarjala se je Patricija Maličev.

Več lahko preberete v Sobotni prilogi.


4 KOMENTARJI

  1. Neverjetno!

    To se je iskalo in končno našlo. To je ključ rešitve.
    Hvaležen poklon obema ustvarjalcema tega prispevka preporoda.

    Tudi politiki bodo morali spremeniti svoj suhoparen, nečlovekoljubni jezik za vrednotnega, ki bo gradil zaupanje, sodelovanje in pozitivne spremembe.

    Politiki so največja cokla tega preporoda.

  2. Brez človekoljubja ne bo duhovnega, moralnega preporoda slovenske skupnosti.

    Zato je potrebno najti v odnosih človekoljubje in bo vsaka skupna rešitev slovenske skupnosti enostavna.

    Temelj človekoljubja je božanska ljubezen.

    Kdo pa si ne želi božanskosti v sebi?!

    Človekoljubje mora najti in graditi, tako civilna družba kot tudi politika.

  3. Skupnost, ki temelji na človekoljubju, je civilizirana skupnost. V takšni skupnosti se človekoljubje odrazi v sleherni odločitvi skupnosti.

    V nasprotnem primeru, gre za barbarsko skupnost.

  4. “Psihološki problem Slovencev je, da ljudje ne vedo, da je poimenovanje, podoživljanje, celjenje in integriranje ne samo legitimno početje, temveč je tudi nujno potrebno za vsestranski razvoj, blaginjo in napredek”

    Beseda je postala premalo: predolgo življenje v strahu in laži. Bo treba še kaj bolj konkretnega. Kosti svojcem. S pietetnim pozivom z vrhov, da to izvedemo.

Comments are closed.